Prihajali so z diagnozami in upanjem.
V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo na Gorenjskem mogoče srečati ljudi, ki tja niso prišli le zaradi lepot tega konca Slovenije, ampak so tam iskali zdravilca. Prihajali so iz različnih koncev Slovenije, Evrope in tudi od drugod po svetu - celo Azije in ZDA, njihov cilj pa ni bil turizem.
Iskali so zdravje pri Zdenku Domančiću, enem najbolj prepoznavnih bioenergetikov, okoli katerega se je že v osemdesetih letih začela oblikovati skoraj mitološka pripoved.
Domančić se je rodil leta 1950 v Zadru, kjer je preživel mladost. Pri dvaindvajsetih letih je zapustil takratno Jugoslavijo in se podal na potovanja po svetu. Čeprav je, kot je večkrat poudaril, svojo drugačnost zaznal že zgodaj, se je z bioenergijo resneje začel ukvarjati šele v tridesetem letu. Takrat se je začela njegova bioenergijska pot, ki ga je vodila skozi Belgijo in Nemčijo, občasno tudi v Rusijo, nato pa nazaj v nekdanjo Jugoslavijo.
Prelomno obdobje njegovega delovanja je povezano z otokom Ugljan v osemdesetih letih. Po pričevanjih in zapisih iz tistega časa so se tja zgrinjale množice bolnikov, ki so pomoč iskali zunaj okvirov uradne medicine.
Ohranjeni so številni zapisi in zahvalna pisma ljudi, ki so njegovo delo povezovali z izboljšanjem zdravstvenega stanja, rezultati pa so v javnosti pogosto veljali za izjemne.
Njegovo delo je bilo zaznamovano z raziskovanjem tako imenovanih mejnih področij znanosti. Na Ugljanu je ustanovil Društvo za preučevanje mejnih področij znanosti, kasneje pa je deloval še v Beogradu, Poreču in Zagrebu, kjer je terapije izvajal tudi v hotelih Sheraton in Esplanade.
Sredi devetdesetih let ga je pot zanesla v Dubaj, leta 1996 pa v Slovenijo.
Prav Gorenjska je zaznamovala njegovo najdaljše in tudi sklepno obdobje delovanja. Do leta 2008 je živel in delal v Kranjski Gori, nato pa na Bledu. Tam je izvajal bioterapije in hkrati vodil tečaje za nove generacije terapevtov, danes delujejo po vsej Sloveniji, tudi v tujini.
Zakaj prav Gorenjska?
Del odgovora je mogoče iskati v prepoznavnosti krajev, ki so že imeli tradicijo zdraviliškega in turističnega okolja, del pa v kontinuiteti njegovega delovanja. K njemu so prihajali ljudje različnih družbenih slojev, tudi znani Slovenke in Slovenci. Sam je poudarjal, da do vseh pristopa enako in da njegov cilj ni čudež, temveč pomoč.
Svojo metodo je opisoval kot uravnavanje življenjske energije, pri čemer naj bi deloval kot prevodnik bioenergije v stiku z drugim človekom. Trdil je, da prostor in čas pri tem nimata vloge ter da ima metoda celosten in blagodejen učinek.
Njegovi privrženci so učinkovitost potrjevali z osebnimi izkušnjami, kritiki pa opozarjali, da znanstvena razlaga teh pojavov ostaja nepopolna ali nerazložena. Prav ta razpoka med uradno medicino in izkušnjo posameznika je bila eden od razlogov, da zanimanje za njegovo delo ni nikoli povsem zamrlo.
Domančićeva metoda je bila skozi desetletja predmet raziskav, knjig, dokumentarnih filmov, televizijskih oddaj in poskusov znanstvene razlage. Njegovo delo so preučevali tudi na nekaterih tujih univerzah, v Sloveniji pa je prejel pozitivno mnenje pristojnega ministrstva, ki je njegovo dejavnost označilo kot izziv za znanost in potencialno pridobitev za državo.
Zdenko Domančić je umrl septembra 2024
Za seboj je pustil veliko zapuščino; ne le v zapisih, knjigah in dokumentarnih posnetkih, temveč predvsem v ljudeh. V tistih, ki so k njemu prihajali z upanjem, in v tistih, ki so pri njem našli uteho in zdravje, pa tudi tistih, ki so pridobili znanje ter danes nadaljujejo njegovo delo.
Ne glede na raznolikost pogledov na bioenergijo ostaja nesporno dejstvo, da so se na Gorenjsko desetletja zgrinjali ljudje, ki so v Domančićevem delu prepoznali upanje tam, kjer so se druge poti izčrpale. Med vero, dvomom in iskanjem odgovorov se je spletla zgodba, ki je ta del Slovenije za dolgo časa postavila tudi na zemljevid alternativnega iskanja zdravja.
Čeprav Zdenka Domančića ni več, njegova metoda živi naprej. Terapije in tečaji se še vedno redno izvajajo - med drugim na Bledu, Mariboru, Zagrebu in Poreču. Njegovi sodelavci in učenci nadaljujejo delo po metodi, ki jo je razvil, in s tem ohranjajo mrežo.
