Boris Mesec: »Ko danes pogledam nazaj, vidim, da smo bili izjemno pogumni«

Podjetno z Borisom Mescem. O podjetju iz Železnikov, ki žagarske linije pošilja tudi v Avstralijo.

Iz majhne delavnice v Železnikih je zraslo podjetje, ki danes svoje stroje prodaja v več kot 70 držav sveta. Mebor sodi med vodilne proizvajalce strojev za primarno obdelavo lesa, njihove žagarske linije pa delujejo tako v Evropi kot tudi v Avstraliji, Južni Ameriki in drugih oddaljenih delih sveta. 

A v podjetju poudarjajo, da rast nikoli ni temeljila na velikih besedah, temveč na razvoju, vztrajnosti in stalnem iskanju boljših rešitev. 

O začetkih podjetja, globalni konkurenci, avtomatizaciji žagarstva in tem, kako se je iz doma narejene žage razvila mednarodna zgodba, smo se pogovarjali z ustanoviteljem Borisom Mescem.

Mebor deluje v industriji, ki je za širšo javnost morda precej neznana. Kaj pravzaprav počnete, kakšne rešitve ponujate svojim odjemalcem oziroma naročnikom?

»Proizvajamo stroje za razrez hlodov oziroma hlodovine, torej stroje za primarno obdelavo lesa. Začeli smo s povsem običajnimi horizontalnimi tračnimi žagami, preprostimi stroji, danes pa smo prišli do kompletnih žagarskih linij. To pomeni, da lahko žagarju ponudimo vse, kar potrebuje za svoje delo - žago na ključ.«

Če se torej odločimo, da bi imeli žagarski obrat, pokličemo podjetje Mebor v Železnikih in vi uredite vse, kar potrebujemo?

»Tako je! Zelo bomo veseli vašega klica. Ponudimo lahko kompletno opremo, ki jo nekdo potrebuje za izvajanje žagarskega posla.«

Boris Mesec, kakšna je sicer vaša vloga v podjetju?

»Sem ustanovitelj in njegov solastnik. Sicer že upokojen, vendar sem v firmi še vedno aktiven. Podjetje so namreč prevzeli moji trije sinovi, jaz pa še vedno pridem, pomagam in sodelujem pri določenih zadevah.«

Kje danes ustvarjate največ vrednosti; pri posameznih strojih ali pri celovitih rešitvah?

»To se razlikuje od leta do leta. Še vedno so naš 'vlečni konj' horizontalne tračne žage. V zadnjem času pa prodamo tudi veliko večjih linij. Takih, ki lahko v eni izmeni razrežejo 500 ali 700 kubikov hlodovine, kar je ogromna količina. Kakšno leto imamo več večjih linij, sicer pa največ še vedno naredimo s tračnimi žagami. Izdelujemo tudi vertikalne tračne žage ter vse druge stroje, večlistne krožne žage in vse, kar spada v ta segment.«

Kot je mogoče videti na vaši spletni strani, sodelujete z žagarskimi obrati po vsem svetu. Kateri trgi so za vas ključni in kako prisotni ste na slovenskem trgu?

»Mebor se pojavlja že v več kot 70 državah sveta. Glavni trg sicer ostaja Evropa. A sploh v teh časih se močno oziramo tudi drugam in tam veliko prodajamo. Prisotni smo denimo na Fidžiju, torej povsem na drugi strani sveta. Kar nekaj strojev imamo tudi v Avstraliji, prisotni smo v Južni Ameriki. Včasih smo veliko poslovali tudi z Rusijo, zdaj pa ta trg stoji oziroma smo ga izgubili.

Kar zadeva Slovenijo, moram reči, da se domači žagarski trg izboljšuje. Včasih smo v Sloveniji ustvarili okoli tri odstotke prometa, zdaj pa smo ta delež precej povečali – delež prodaje v Sloveniji znaša deset odstotkov naše prodaje. Žagarska industrija v Sloveniji se definitivno razvija.«

Omenili ste Evropo, pa tudi Avstralijo in druge zelo oddaljene dele sveta. Logistično to verjetno ni enostavno. 

»Drži, je zelo zahtevno. Večina opreme, ki jo dobavimo za naročnika, gre namreč na ciljno lokacijo v kontejnerjih.«

Torej žago oziroma vso opremo, če je cilj avstralski naročnik, dostavite po morju?

»Tako je. Če gre za večjo linijo, jo tukaj najprej sestavimo in testiramo. Potem vse razstavimo, zapakiramo in naložimo v kontejnerje. Tudi samo nalaganje in zlaganje je zelo zahtevno. Nato kontejnerji odpotujejo na cilj, tam pa moramo opremo še zmontirati.«

Gredo tja tudi vaši zaposleni?

»Ravno zdaj imamo realizacijo enega projekta v Avstraliji. Sicer pa sodelujemo tudi s precej zunanjimi izvajalci, saj imamo po svetu veliko zastopnikov. Tudi oni izvajajo montaže, včasih pa se na teren odpravimo sami.«

Ko slišimo, da ste tako prisotni po svetu, se seveda pojavi vprašanje konkurence. Kakšna je v vašem segmentu?

»Nedvomno močna. Ko so časi dobri, se tega morda niti ne opazi toliko. Ko pa pridejo slabši, se konkurenca zelo pozna. V Evropi je strojegradnja na področju lesnopredelovalnih strojev zelo razvita, konkurenca pa obstaja tudi drugod po svetu. Prav zato moramo nenehno rasti, razvijati nove rešitve in izboljševati svoje izdelke ter procese, če želimo ostati korak pred drugimi.«

Če se dotakneva poslovanja, kakšno je bilo v zadnjih letih? Ste v fazi rasti, stabilizacije, prilagajanja?

»Ob tem vprašanju bi rad najprej izpostavil, da sem leta 2011 postal obrtnik leta, leta 2018 pa je Mebor prejel nagrado Zlata gazela, ki se podeljuje najhitreje rastočim podjetjem v Sloveniji.

Sicer pa že dalj časa beleži stalno, stabilno rast. V zadnjih letih smo dosegli precejšen obseg poslovanja, zato se rast danes giblje do deset odstotkov, v preteklosti pa je bila tudi višja.

Glede na trenutne razmere bo letošnje poslovanje nekoliko zahtevnejše. Globalna situacija, predvsem vojne in negotovosti se poznajo tudi v našem segmentu. Naročila sicer imamo, vendar se vpliv razmer že čuti. Kljub temu ocenjujem, da bomo leto zaključili uspešno.« 

Če primerjava leti 2024 in 2025, kaj se je zgodilo v vašem podjetju?

»Veliko se ni spremenilo. Kot rečeno, imamo na srečo še veliko naročil od prej. Pridobivamo nova, vendar precej težje. V zvezi z letošnjim letom lahko rečem, da delamo dobro.«

Vas glede na vse izzive skrbi, kako bo v prihodnosti?

»Tudi v Sloveniji se v žagarski industriji čutijo težave. Zelo je upadel izvoz prek Luke Koper. Ogromno rezanega lesa je šlo v države, kjer so zdaj ladijski prevozi zapleteni, manjše pa je tudi povpraševanje. Čuti se, da je žagarski industriji nekoliko težje tudi zato, ker že več let ni bilo nobenega razpisa. Prej so obstajali razpisi za žagarske obrate, kjer so lahko pridobili nekaj nepovratnih sredstev, zdaj pa se je to ustavilo.«

Lahko promet oziroma koliko tega ustvarite v Sloveniji in koliko v tujini, osvetlite še s konkretnimi številkami?

»V Sloveniji ustvarimo okoli deset odstotkov prometa. Včasih je bilo to manj - tri ali štiri odstotke. Trenutno denimo delamo eno zelo veliko linijo za naročnika v Sloveniji, zato se bo ta delež nekoliko povečal.«

Tujina je torej vaš glavni odjemalec?

»Tako je, in to že od nekdaj. Ključni trg ostaja Evropa, hkrati pa si prizadevamo za širšo prisotnost tudi drugod po svetu. Redno se udeležujemo mednarodnih sejmov in gradimo mrežo zastopnikov.

Če pogledamo strukturo prodaje, Evropa še vedno predstavlja največji delež, vendar drugih trgov nikakor ne moremo zanemariti. Prav nasprotno - v negotovih časih, kakršnim smo priča danes, se razpršenost trgov izkaže kot velika prednost.«

Kaj je tisto, zaradi česar vas odjemalci izberejo namesto konkurence?

»Veliko energije vlagamo v razvoj in inovativnost. Slovenija danes ni več okolje, kjer bi lahko konkurirali z najnižjo ceno. Ko smo začeli izvažati v Avstrijo in Nemčijo, smo bili lahko tudi do polovice cenejši od konkurence, danes pa je to zelo težko, saj stroški dela in drugi stroški niso več nižji, ponekod so celo višji kot drugod po Evropi.

Zato gradimo na drugih prednostih. Imamo prepoznavno blagovno znamko, na trgu smo uveljavljeni in kupcem nenehno ponujamo nove, inovativne rešitve - hitrejše, učinkovitejše stroje. Poseben poudarek namenjamo avtomatizaciji. Delovne sile primanjkuje, še posebej na področju žagarstva, kjer je težko dobiti ustrezen kader. Zato vsi stremijo k temu, da je potrebnih čim manj ljudi in da je proizvodnja čim bolj avtomatizirana. Mislim, da smo na tem področju zelo uspešni.«

Lahko izpostavite kaj konkretnega, kar ste razvili in je dejansko vplivalo na način dela v tej industriji?

»Predvsem vedno bolj produktivne stroje, ki potrebujejo manj delovne sile. Trenutno razvijamo nove vertikalne tračne žage, ki so med najhitrejšimi v Evropi, morda celo najhitrejše. So zelo avtomatizirane in kupci to prepoznajo. Pri večjih linijah je pomembno, da se doseže velika količina razreza z zelo malo ročnega dela. Zato je avtomatizacija ključna.«

Veliko podjetij danes govori o inovacijah. Kaj je pri vas res inovacija in kaj je zgolj nujen korak, da ostanete konkurenčni? Koliko ljudi sploh imate v razvoju?

»V razvoju je 14 ljudi. Težko bi izpostavil eno konkretno inovacijo. Kdor pozna segment žagarstva, ve, da gre za inovacije, ki prinašajo lažje delo, širša javnost pa jih težje prepozna. V preteklosti smo bili precej napredni. Naredili smo prve horizontalne žage z avtomatiko, imeli smo tudi avtomatsko tračno žago, ki je sama rezala, CNC-stroje. Te stvari smo med prvimi predstavljali na sejmih, tudi po svetu.«

Kdo je pri vas tista sila, ki razmišlja, kako ponuditi še boljše stroje? Ste vi glavni »razvijalec«?

»Ključno izhodišče našega razvoja je v tem, da smo imeli v preteklosti lasten žagarski obrat. Ta izkušnja nam še danes daje zelo konkreten vpogled v potrebe uporabnikov in nam pri razvoju strojev izjemno pomaga.

Seveda pa ne gre za posameznika. Kot sem že omenil, imamo lasten razvojni oddelek, danes pa so zelo aktivno vključeni tudi vsi trije sinovi.

Čeprav že nekaj let sami ne žagamo več, ta izkušnja ostaja temeljna. Vse, kar smo nekoč obdelovali, smo delali na naših strojih. Prav skozi to prakso smo razvili veliko rešitev. Ko si sam v procesu, najbolje veš, kaj potrebuješ in kaj bi bilo mogoče izboljšati. To znanje nas še danes pomembno usmerja pri razvoju.«

Koliko razvoja temelji na podatkih in koliko še vedno na konkretnih izkušnjah?

»V zadnjih letih se je veliko spremenilo. Praktične izkušnje ostajajo pomembne, vendar danes velik del razvoja temelji na elektroniki, digitalizaciji in različnih naprednih sistemih. Govorimo o takšnih kapacitetah in hitrostih, da človek kot operater brez tehnološke podpore tega preprosto ne bi mogel več obvladovati. Zato veliko poudarka namenjamo avtomatiki, senzorjem, kameram in podobnim rešitvam.«

Ko ste omenili umetno inteligenco, jo uporabljate?

»Osebno ne. Pripadam generacijam, ki jih to ni tako doseglo (smeh). To bi danes veliko bolje znali pojasniti mlajši sodelavci, jaz na tem področju nisem najbolj kompetenten.«

Ampak je pa v podjetju prisotna, jo uporabljate?

»Tudi, ampak kot pravim, to bi morali vprašati mlajšo generacijo. Včasih je dobro, da starejši razmišljamo nekoliko bolj konservativno, mlajši pa drugače. Kombinacija obojega je potem dobra.«

Kako se zaradi vaše tehnologije spreminja vloga delavca v žagarskem obratu?

»Na tem področju se je zgodil res velik premik. Žagarstvo je bilo nekoč izrazito težaško delo. Gre za obdelavo svežega lesa, pogoji pa so bili pogosto zelo zahtevni; žage so bile večinoma na prostem, pozimi v mrazu, poleti v vročini.

Z razvojem sodobnih žag se je to bistveno spremenilo. Veliko obratov je danes v zaprtih prostorih, predvsem pa je izginilo veliko fizičnega dela. Ročno zlaganje in prekladanje desk so nadomestili transporterji, na koncu procesa pa še avtomatske zlagalne naprave. Enako velja za manipulacijo hlodovine.

Če primerjamo današnje razmere z začetki, lahko rečemo, da je delo žagarja danes fizično bistveno manj zahtevno in tudi precej bolj urejeno.«

Pa tudi varnejše?

»Seveda, tudi varnejše. Varnostni predpisi so zelo strogi. Tudi naši stroji morajo imeti zahtevne varnostne certifikate. Na splošno žagarji danes delajo precej lažje. Res pa je tudi, da se zaradi manjših dodanih vrednosti in večjih količin od njih pričakuje več. Tako kot povsod danes tudi tukaj vedno bolj hitimo.«

Pogoji v državah, kjer ste prisotni, so zelo različni. Kako stroje prilagodite različnim okoljem?

»Pogoji so res zelo različni. Razlikujejo se vrste lesa, pričakovanja kupcev, potrebe in delovne navade. Glavni izziv je morda v Afriki oziroma pri trdih lesih, za katere je znano, da so zahtevnejši za rezanje. Stroje prilagodimo z rezili, hitrostjo rezanja in podobnimi rešitvami. Danes imamo že veliko izkušenj. Na začetku je bilo težje, zdaj pa večino teh vrst lesa že poznamo in vnaprej vemo, kako prilagoditi stroj.«

Kakšen les imajo recimo v Avstraliji, ki ste jo že omenili?

»Zelo raznolik. Najdemo tako vrste lesa, ki so primerljive s slovenskimi, kot tudi izjemno trde vrste, ki zahtevajo drugačen pristop pri obdelavi.

Zato z vsakim kupcem vedno najprej opravimo temeljit pogovor. Zanima nas, kakšen les bodo rezali, v kakšnih količinah in za kakšne končne izdelke. To so ključna izhodišča, na podlagi katerih lahko stroj ustrezno prilagodimo njihovim potrebam.«

Kaj konkretno torej počnejo vaši naročniki v svojih obratih?

»Težko bi govoril o enem samem, tipičnem primeru, saj so obrati med seboj precej različni. Nekateri izdelujejo lepljene plošče, drugi so usmerjeni v proizvodnjo lesa za pohištveno industrijo. Tem zahtevam se nato prilagodimo tudi pri zasnovi posamezne linije.

V osnovi pa gre pri večini za podoben proces: hlod pride v skladišče, nato se razreže na ustrezne dimenzije, obrobi in pripravi za nadaljnje faze – bodisi za sušenje bodisi za prodajo. Tako pripravljen les se nato uporablja v gradbeništvu, za izdelavo pohištva in številne druge namene.«

Če povzameva za bralce, vi žagarske obrate oskrbujete z opremo, da pripravijo les za nadaljnjo uporabo, naj bo to za pohištvo, hiše, ostrešja ali kaj drugega. Gre torej za prvo fazo obdelave lesa?

»Tako je. Naši sistemi pokrivajo prvo fazo obdelave lesa, pravzaprav vse, kar je potrebno, da se hlod razreže v desnke ustreznih dimenzij.

Uporaba lesa je kot omenjeno, zelo raznolika. Nekateri proizvajajo predvsem za ostrešja, v zadnjem času so zelo priljubljene lesene hiše, veliko se izdeluje tudi lepljenih plošč. Predvsem v gradbeništvu se porabi ogromno lesa, tudi za opaže in številne druge namene.«

Imate tudi močno servisno mrežo. Je prav servis eden ključnih dejavnikov, ki prepriča kupca?

»Včasih se pošalim, da je stroj kot otrok (smeh). Za otroka moraš skrbeti, enako pa velja za stroj, ki ga prodaš. Ključno je, da zagotavljaš zanesljiv servis in dostopnost rezervnih delov.

Pri nas imamo veliko skladišče rezervnih delov, kar je zelo pomembno, saj kupci ne smejo čakati. Imamo tudi lastno servisno ekipo, velik del servisnih storitev pa izvajajo naši zastopniki po svetu. Z njimi tesno sodelujemo, poleg prodaje skrbijo tudi za servis in podporo, kar je za kupca izjemno pomembno.«

Kako pa zagotavljate kakovost pri dislociranih servisnih enotah oziroma zastopnikih?

»Z našimi serviserji smo ves čas v stiku. Večkrat pridejo k nam na izobraževanja, predvsem ob novostih. Ko začnemo sodelovati z novim partnerjem, ne gre takoj sam na teren, ampak najprej dela skupaj z našimi ljudmi, da se nauči. Pomembno je, da jih sproti seznanjamo z novostmi. Od njih tudi zahtevamo, da so agilni in da imajo vsaj osnovne rezervne dele na zalogi. Naročnik v oddaljeni državi se namreč ne more zanašati na to, da bo en teden čakal na rezervne dele iz Slovenije.«

Koliko ljudi Mebor zaposluje in od kod prihajajo?

»Redno je pri nas zaposlenih približno 110 ljudi. Ob tem sodelujemo še s številnimi kooperanti, tako da na tem programu v Sloveniji skupaj dela približno 150 ljudi.

Večina zaposlenih je še vedno domačih, slovenskih. Imamo pa tudi precej sodelavcev iz Makedonije, Bosne in Srbije, predvsem na področjih, kjer je kadra najtežje dobiti, denimo varilce. Veliko teh ljudi je v Sloveniji že desetletja, nekateri so si tukaj ustvarili družine, nekateri so se tukaj celo rodili. Za zdaj pa nimamo zaposlenih iz bolj oddaljenih držav.

Kljub splošnemu pomanjkanju delovne sile kader še vedno uspešno pridobivamo. Dobro sodelujemo s Šolskim centrom Škofja Loka, redno sprejemamo vajence in jih vključujemo v delo.«

Potem jih verjetno tudi priučite, saj gre za znanja, ki jih v šoli ni mogoče v celoti pridobiti?

»Res je, veliko teh znanj se pridobi šele v praksi. Mladi k nam prihajajo na prakso, kjer hitro vidimo, ali jim takšno delo ustreza, hkrati pa tudi sami dobijo občutek, ali se v tem vidijo.

Nekatere tudi štipendiramo, denimo varilce, kar nam dodatno pomaga pri pridobivanju mladega kadra. Velik del zaposlenih pa skozi čas tudi priučimo, saj gre za specifična znanja, ki jih je mogoče osvojiti predvsem z delom.«

Kako pa skrbite za kolektiv? Danes je umetnost dobiti dober kader in ga tudi zadržati.

»Temelj je pošten odnos do sodelavcev. Zavedamo se, da brez dobre ekipe ni dobrega podjetja. Vedno poudarjam, da si z dobro ekipo lahko uspešen, brez nje pa zelo težko.

Mislim tudi, da so ljudje v naši branži dobro plačani. Poleg tega jim nudimo različne ugodnosti, organiziramo piknike, izlete in druženja, da ohranjamo dober kolektiv. Po mojem občutku so zaposleni pri nas zadovoljni.

Pomemben del tega je tudi božičnica. Pri nas smo jo vedno izplačevali in to v precej visokih zneskih, nikoli nismo čakali, da bi postala obvezna. Zdi se mi prav, da ostane prostovoljna, saj tako predstavlja tudi nagrado za delo.« 

Lahko poveste konkretno številko?

»Najboljši so prejeli tudi do dva tisoč evrov božičnice. Razlike sicer niso velike, vendar se mora vseeno poznati, koliko kdo prispeva. Če je nekdo izjemno priden in uspešen, je prav, da je tudi ustrezno nagrajen.

Na splošno pa zaposleni pri nas vedno dobijo dobro in redno izplačano božičnico ter regres. Pri izplačilih ne zamujamo, to je absolutna prioriteta.

To izhaja že iz samih začetkov. Ko sem zaposlil prvega delavca, me je namreč predvsem skrbelo, ali mu bom lahko zagotovil plačo. To je bila moja prva in temeljna odgovornost.«

Kako pa ste povezani z lokalnim okoljem?

»Podpiramo športna društva, gasilce in različne prireditve. Tega je veliko, pravzaprav vedno več.

Zdi se nam pomembno, da nekaj vrnemo okolju, iz katerega izhajamo. Tu živimo, tu delajo naši ljudje, tu se vse skupaj začne. Zato nam ni vseeno, kaj se v kraju dogaja, in želimo pri tem aktivno sodelovati.«

Kaj pa je po vaše Mebor za Železnike?

»Železniki so industrijsko precej dobro razviti. Tukaj nikoli ni bilo hude krize, da bi podjetja množično propadala. Alples je imel v določenem obdobju težave in se je zmanjšal, sicer pa je industrije tukaj precej. V zadnjih letih smo tudi mi v Železnikih postali precej močni in predstavljamo pomemben del industrije ter pomembnega zaposlovalca.«

Zdi se, da ste precej skromni, se težko pohvalite.

»Morda res, a mislim, da nas okolica prav po tem tudi prepoznava; ne po besedah, temveč po dejanjih.«

Če pogledava Železnike, gre vendarle za nekoliko odročen kotiček države. Kako to vpliva na vaš posel?

»Kot ugotavljate, je eden ključnih izzivov Železnikov dostop do avtoceste. 

Oddaljenost pomeni dodatne logistične izzive, predvsem časovne. Za našo dejavnost to sicer ni tako izrazito, saj izdelujemo stroje z višjo dodano vrednostjo. Za žagarje pa je ta vidik še bistveno bolj problematičen, saj imajo bistveno več transporta.«

Če bi imeli na voljo dodaten milijon evrov, kam bi ga usmerili, v razvoj, širitev, ljudi?

»Pri nas večino dobička vračamo nazaj v podjetje. Nikoli nismo razmišljali v smeri hitrih zaslužkov ali izplačevanja visokih dobičkov, ampak predvsem v razvoj in dolgoročno stabilnost. Zelo veliko vlagamo v nove tehnologije, stroje in opremo, saj prav sodobna proizvodnja danes odloča o tem, ali lahko ostaneš konkurenčen na globalnem trgu. Če teh vlaganj ne bi bilo, bi danes zelo težko držali korak s konkurenco. Vedno razmišljamo, kako lahko delo še izboljšamo, olajšamo procese in dvignemo kakovost. Veliko smo vložili tudi v objekte, ob vsem tem pa se zavedamo, da brez pravih ljudi ni uspešnega podjetja, zato pomemben del vlaganj namenjamo tudi zaposlenim.«

Kje vidite podjetje čez pet let? Lahko govorimo o samem vrhu svetovne žagarske industrije?

»Nikoli nisem bil človek, ki bi si postavljal velike številčne cilje ali govoril, da moramo biti čez pet let točno tam in tam. Takšne stvari te lahko hitro začnejo obremenjevati. Pri nas smo vedno bolj razmišljali dolgoročno in zdravorazumsko - kako razvijati podjetje, izboljševati stroje, iskati nove rešitve in ostajati korak pred drugimi. Prav zaradi tega smo danes tam, kjer smo.

Vemo, da brez stalnega razvoja in vlaganj ne moreš ostati konkurenčen, posebej v naši industriji, kjer je konkurenca močna. Zato ves čas vlagamo v tehnologijo, znanje in kakovost. Ne bi napovedoval, koliko bomo rasli, ker so časi nepredvidljivi, želimo pa ostati med najboljšimi proizvajalci strojev na svetu. In mislim, da naša blagovna znamka že danes sodi v sam vrh te industrije.«

Če se danes ozrete na svoje začetke, je bil prisoten tudi strah, da morda ne bo uspelo? 

»Takrat sem bil mlad in o strahu sploh nisem razmišljal. Prvo žago sva z bratom naredila predvsem za domačo uporabo, iz čistega navdušenja in veselja do dela. Ko je stroj prvič stekel, so seveda prišle tudi težave, ampak imel sem neverjeten zagon in ogromno voljo. Ko so prišli prvi kupci, sem to delo začel živeti z resničnim veseljem.

Kasneje, ko je podjetje raslo, pa niso prihajali strahovi, ampak vedno novi izzivi. Bil sem samouk in ko sem naredil prvo žago, si sploh nisem predstavljal, da bo zgodba zrasla v mednarodno podjetje. Vse se je razvijalo spontano - prve pogodbe, prve montaže, prvi odhodi v tujino. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da smo bili izjemno pogumni. 

Spomnim se našega prvega sejma v Ameriki pred več kot dvajsetimi leti. Nihče od nas še nikoli prej ni bil tam, pa smo vseeno šli, postavili sejemski prostor in tam žagali pred svetom. Ni bilo enostavno, ampak imeli smo voljo in vero v to, kar delamo. Takrat smo razmišljali samo v eni smeri: naprej.«

Katero leto je bilo, ko sta z bratom 'podpisala' to zgodbo?

»Leta 1982 in to šteje kot začetek Meborja. Ko danes pogledam nazaj, imam občutek, da je vse minilo zelo hitro, čeprav je bila pot v resnici dolga in polna dela. Bilo je veliko odrekanja, tudi težkih obdobij, posebej na začetku, ko smo postavljali temelje podjetja in zaposlovali prve sodelavce. Ni bilo enostavno.

A čeprav je bila pot naporna, je bila hkrati tudi zelo lepa. Vedno nas je gnalo naprej nekaj več - želja ustvarjati, razvijati in graditi nekaj svojega. Morda prav zato nikoli nisem imel občutka, da bi bilo pretežko. Ko nekaj delaš s srcem in verjameš v to, kar ustvarjaš, tudi najtežji trenutki dobijo drugačen pomen.«

Ste ponosni na to, kako uspešno firmo imate?

»Sem, vseeno pa se morda še premalo zavedam, kaj vse smo dosegli, ker za tovrstne občutke dolga leta sploh ni bilo časa. Ves čas smo delali, razvijali podjetje in reševali nove izzive. Zdaj, ko sem starejši in pogledam nazaj, pa vidim, da je Mebor res velika in uspešna zgodba.

Veliko nam pomenijo tudi priznanja, ki smo jih skozi leta prejeli. To vse pove, da je okolica prepoznala trud, delo in rezultate. Nikoli pa teh priznanj nismo iskali sami. Vedno so prišla kot posledica dela, ki smo ga opravljali skozi vsa ta leta.«

Kaj vam danes, po desetletjih dela in podjetniške poti, najbolj napolni baterije?

»Ko danes gledam nazaj, vidim, da sem res ogromno delal. Pravzaprav je veliko delala cela družina. Takšni časi so bili in podjetje je raslo skupaj z nami. Danes si mlajše generacije verjetno znajo vzeti več časa zase, mi pa smo živeli predvsem za delo in razvoj podjetja. Kljub temu smo vedno poskrbeli, da smo si vsaj dvakrat na leto vzeli čas za morje, pozimi pa za kakšen teden smučanja. To so bili trenutki, ko si se lahko malo ustavil in zadihal.

Še danes me najbolj pomirjajo narava, planine in gibanje. Zelo rad hodim v hribe in res uživam na smučeh. Velikokrat grem na Svetega Miklavža nad Selško dolino, pogosto že zgodaj zjutraj med tednom, da se malo prediham in zbistrim glavo pred novim dnem. Zelo rad imam tudi Ratitovec in Blegoš.

Veliko sveta sem videl, najprej predvsem poslovno, danes pa si z ženo kdaj vzameva čas tudi za kakšno potovanje. A bolj, ko si starejši, bolj ugotavljaš, kako lepa je pravzaprav Slovenija in kako lepo je priti domov.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.