Jernej Kuntner o novem filmu priznal: »Prvo srečanje z materialom in zgodbo je bilo pretresljivo.«

Težko pričakovani zgodovinski celovečerec Exodus 1945: Naša kri na platna prinaša zgodbo o povojnem begu in usodah mnogih, ki so desetletja ostale ujete v molk. 

To ni le film o zgodovini, temveč zgodba o posameznikih, ki so kljub strahu in negotovosti delovali po lastni vesti. V glavnih vlogah zdravnikov, ki sta sredi tragedije reševala življenja, nastopata Jernej Kuntner in Matevž Müller. 

V intervjuju sta razkrila, kako sta se pripravljala na upodobitev resničnih zgodovinskih osebnosti, zakaj je bila avtentična scenografija ključna za njun proces in ali lahko umetnost resnično zaceli kolektivne travme našega naroda.

Film Exodus 1945: Naša kri govori o času, ko naj bi se tok zgodovine po drugi svetovni vojni vsaj malce upočasnil, stvari pa naj bi se umirile in postavile na svoje mesto. Pa vendar so se mnoga slovenska življenja nadaljevala v nepredstavljivi bolečini. Kakšno je bilo vaše doživljanje zgodbe med prvim prebiranjem scenarija?

Jernej: »Ker sem globoko sočuten človek, mi lahko verjamete, da je bilo prvo srečanje z materialom in zgodbo pretresljivo. Usoda izjemnega človeka in njegove družine me je zadela direktno v srce.«

Matevž: »Presunljivo. Sploh ob prebiranju literature o tistem času. Vse je bilo prežeto s strahom, bolečino in žalostjo.«

Obeh smo vajeni v zelo različnih vlogah, od komičnih do dramskih. Kako se igralec pripravi na vlogo, kjer ve, da ne predstavlja le posameznika, ampak usodo sto tisočih ljudi? Sta čutila kakšno posebno težo, ko sta si nadela oblačila tistega časa?

Jernej: »Dobro povedano, predstavljaš usodo stotisočih, ne samo enega. Res je, da stopiš v lik enega, a nosiš simbolično težo premnogih. Tragedija, ki se je zgodila slovenskemu narodu po revolucionarnem prevzemu oblasti, je nečloveška. To globoko črno luknjo strahote sem moral predelati, pregnesti in prenesti v lik mojega doktorja Meršola.«

Matevž: »Do vloge sem pristopal kot do vsake druge – kot k posamezniku, ki je postavljen v zelo zahtevno situacijo.«

Dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež sta bila realni osebi. Kakšen vtis sta naredila na vaju? 

Jernej: »Ko sem spoznal osebnost dr. Valentina Meršola, sem dobil globlji uvid v povojni čas – v tiste negotove dni in ure, ki so te lahko ločile med preživetjem in smrtjo. Bilo je strašljivo.«

Matevž: »Krasen. To sta bila človeka dejanj, v pravem pomenu besede. Velika altruista.«

Koliko vama je res dobra scenografija filma pomagala, da sta se vživela maj leta 1945 in kaj sta si na terenu najbolj zapomnila?

Jernej: »Scenografija je izjemno pomembna, še posebej pri zgodovinskem filmu, posnetem osemdeset let pozneje. Takrat postane vse skupaj še zahtevnejše in kompleksnejše. Prav izjemna scenografija v tem filmu mi je omogočila veliko globljo izkušnjo časa in bolj detajlno doživljanje dr. Meršola. V spominu mi je ostalo več lepih prizorov, posebej bi izpostavil župnišče v Mengšu, kjer je bil dom Meršolovih – star svet v modernem.«

Matevž: »Zame so bile nepozabne vožnje v starinskih vagonih. Pri snemanju prizorov pohoda na Ljubelj je vse delovalo izjemno avtentično: soigralci v oblekah tistega časa, narava, tunel, vročina … Pod vplivom vsega tega lahko res začutiš velik del občutkov, čustev in atmosfere, ki so jih takrat doživljali ljudje pod prelazom Ljubelj.«

Film se močno opira na tišino, zadržan jok in neizrečeno. Kako zahtevno je igralsko prikazati pretresljiva čustva brez velikih besed?

Jernej: »Težko je. Uporabiti moraš vse svoje znanje, izkušnje in talent ter vse to premešati s sočutjem. Ob podpori občutljive snemalne ekipe ter kolegic in kolegov se potem ta notranja stanja lahko prenesejo na filmski trak.«

Matevž: »Zahtevno je predvsem zaradi tehničnih vidikov snemanja. Prizori se večkrat ponavljajo, zanje je odmerjen natančen čas, prisotne so prostorske omejitve. A prav občutek varnosti na snemanju in profesionalnost ekipe sta nam to močno olajšala.«

Exodus 1945: Naša kri ni film o domobrancih in partizanih, o zmagovalcih ali izdajalcih, temveč o ljudeh, ki so si v primežu dveh skrajnosti želeli ostati le ljudje. Kako sta kot igralca gradila lika brez ideološke obremenitve, lika, ki sta zgolj človeka, ki želita soljudem le najboljše?

Jernej: »Tudi to je bilo izjemno težko, saj si nehote pristranski do svojega lika, ki mu je bila storjena zgodovinska krivica, in potem začneš vse gledati skozi to prizmo. Neverjetna krutost tistega časa je za nas danes nepredstavljiva – prav tako tudi moč tistih ljudi. Njihova nepremagana volja, predana ljubezen in slovenski ponos. Trdni ljudje v trdih časih.«

Matevž: »Lik sem gradil predvsem na podlagi zbranega gradiva o dr. Janežu, na podlagi memoarov, pisem, fotografij in dokumentarnega filma.«

Ali lahko umetnost pozitivno prispeva k soočanju s kolektivnimi travmami? 

Jernej: »Seveda, to je ena od temeljnih nalog umetnosti. Pomaga iskati resnico in drži zrcalo času, ljudem in njihovim slabostim. Čista umetnost lahko zdravi in ozdravi.«

Matevž: »Da, v tem smislu, da deluje kot katalizator za vse neizrečene besede, potlačena čustva in zamolčano preteklost.«