Direktor Komunale Kranj opozarja, da Slovenija vsako leto ustvari več kot sedem milijonov ton gradbenih odpadkov, ki bi jih morali v veliko večji meri znova uporabiti.
V kranjskem Parku Zarta so ob odprtju nove stavbe Komunale Kranj priredili strokovni posvet o gradbenih odpadkih, ki je postal izhodišče za širšo razpravo o tem, kako Slovenija ravna z materialom, ki nastane pri gradnji. Matjaž Berčon, direktor Komunale Kranj, opozarja, da država vsako leto ustvari ogromne količine gradbenih odpadkov, ki jih namesto ponovne uporabe odvažamo na deponije, hkrati pa za nove projekte odpiramo nove kamnolome in peskokope.
Milijoni ton odpadkov, ki bi jih lahko znova uporabili
Berčon obseg problema ponazarja z zaokroženimi številkami: od skupno okoli desetih milijonov ton odpadkov, ki jih letno ustvari država, jih je okrog osem milijonov ton gradbenih. Statistični urad in Agencija RS za okolje beležita podobne tokove – po podatkih za leto 2023 je bilo evidentiranih 7,4 milijona ton gradbenih odpadkov, leto pozneje pa nekoliko manj, okrog 7,3 milijona ton. Po Berčonovi oceni bi morali ponovno uporabiti oziroma reciklirati vsaj 80 do 90 odstotkov tega materiala.
»Mi pa izkopljemo gradbeno jamo, odpeljemo to na neko deponijo in delamo nove peskokope, nove kamnolome.«
S to ugotovitvijo Berčon odpira vprašanje o sistemski neskladnosti: material iz enega projekta izgine na deponiji, za drug projekt pa se posega v naravo po svežih surovinah. Uradni kazalci recikliranja sicer kažejo, da je bilo leta 2023 snovno predelanih ali ponovno uporabljenih 95,8 odstotka nenevarnih gradbenih odpadkov, a ti podatki ne vključujejo izkopane zemlje in kamnin, ki predstavljajo velik del skupnega toka.
Breme pada na občine in komunalna podjetja
Berčon posebej izpostavlja finančne posledice za občine, ki vlagajo v infrastrukturo. Stroški neučinkovitega ravnanja z gradbenimi odpadki se prenašajo skozi celotno verigo izvajalcev in naročnikov projektov, kar dolgoročno postaja nevzdržno. Podobno velja za ravnanje z blatom iz čistilnih naprav: predpis sicer dovoljuje njegovo rabo kot gradbenega materiala, a Berčon takšno rešitev v praksi ocenjuje kot neizvedljivo. Državi očita, da odgovornost za reševanje tega vprašanja prelaga na lokalne skupnosti in komunalna podjetja, namesto da bi ga uredila sistemsko.
Zarica kot primer in izhodišče za spremembe
Nova stavba na Zarici po Berčonovih besedah ni končni cilj razvoja tega območja, temveč le začetek. Poleg boljših delovnih pogojev za zaposlene želi območje odpreti tudi za prebivalce – Zarica naj bi postala prepoznavna ne le kot lokacija zbirnega centra in čistilne naprave, ampak kot prostor srečevanja in izmenjave idej o ponovni uporabi.
Med nadaljnjimi načrti Berčon omenja nov zbirni center pri avtocesti, hkrati pa želi ob festivalu povezati obstoječe lokalne pobude, od izmenjevalnic do drugih dejavnosti ponovne uporabe.
Festival v Parku Zarta naj bi postal vsakoletni dogodek, strokovni posvet pa je bil namenjen komunalni in gradbeni stroki. Berčon poudarja, da vprašanj, ki jih odpira ravnanje z gradbenimi odpadki, posamezna občina ali komunalno podjetje ne moreta rešiti sama. Razpravo želi prenesti na nacionalno raven in s tem spodbuditi sistemske spremembe, ki bi gradbenemu sektorju naložile odgovornejši odnos do surovin in odpadkov.
