Gozd med Kranjem, Naklem in Tržičem skriva obsežno kraško podzemlje z jamami, dolgimi več sto metrov, in edinstveno živaljo, ki jo v Kranju preučujejo že desetletja.
Udin boršt, obsežen gozd med Kranjem, Naklem in Tržičem, večina obiskovalcev pozna kot prostor za sprehode, tek in kolesarjenje. Pod gozdnimi potmi pa se skriva povsem drug svet: konglomeratna terasa, na kateri gozd stoji, skriva kraške jame in podzemne vodne rove, katerih pomen sega od jamskega življenja do varovanja pitne vode.
Kras tako ni le značilnost južne in jugozahodne Slovenije, temveč ga najdemo tudi sredi Gorenjske, v neposredni bližini vsakodnevnih poti domačinov.
Jame, dolge več sto metrov
Geološka posebnost območja je stik med prepustnim apnenčastim konglomeratom in neprepustno podlago iz oligocenske morske gline. Ob tej meji se voda preusmerja in oblikuje podzemne poti. Rezultat so jame, ki jih raziskovalci že dolgo popisujejo in preučujejo.
Raziskava, objavljena v reviji Acta Carsologica, je na območju obravnavala 14 registriranih jam, pri čemer večina vhodov leži na zahodnem robu terase. Štiri izmed opisanih jam presegajo dolžino 200 metrov, med najbolj poznanimi pa sta Arneževa luknja in Velika Lebinca.
Pod gozdnimi potmi tako obstaja precej obsežnejši svet, kot ga obiskovalec med običajnim sprehodom zazna.
Podzemna voda povezuje gozd in človeka
Pri kraškem podzemlju je ključnega pomena, kaj vanj prihaja s površja. Onesnaževanje podzemnih voda prizadene življenjske prostore, do katerih je dostop težak, posledice pa še težje odpraviti.
Na to opozarjajo raziskovalci Jamskega laboratorija Tular v Kranju, ki poudarjajo, da je varovanje jamskih živali neločljivo povezano z ohranjanjem čiste podzemne vode.
Pritiski na kraško okolje nastajajo zaradi neustrezno urejenih odplak, odpadkov, kmetijske dejavnosti in posegov v tla. Varstvo podzemlja zato ni omejeno le na jame same, temveč zajema ravnanje na celotnem površju, s katerega voda pronika v kamnino in nadaljuje pot v globino.
Človeška ribica: dvoživka, ne riba
Najbolj prepoznaven prebivalec slovenskega kraškega podzemlja je človeška ribica. Kljub imenu ne gre za ribo, temveč za repato dvoživko, prilagojeno življenju v popolni temi.
Navadno zraste od 25 do 30 centimetrov, njene oči zakrnijo, okolico pa zaznava z drugimi, dobro razvitimi čutili. Diha z zunanjimi škrgami in kožo, hrani se z manjšimi vodnimi živalmi.
Spolno zrelost doseže šele pri približno 14 letih, kar pomeni, da je za njen obstoj izjemno pomembno dolgoročno stabilno stanje življenjskega prostora.
Tudi manjše koncentracije škodljivih snovi ob dolgotrajni izpostavljenosti lahko ogrozijo njeno preživetje. Človeške ribice v Kranju preučujejo v Jamskem laboratoriju Tular, ki ga je leta 1960 uredil biolog Marko Aljančič. Laboratorij skrbi tudi za živali, ki jih visoka voda odnese na površje.
Gozd spoznaš tudi brez vstopa v jame
Za spoznavanje posebnosti Udin boršta ni treba zlesti pod zemljo. Po območju so speljane tematske poti, med njimi Po deželi konglomeratnega krasa, Podeželsko-naravoslovna učna pot Kriva jelka in Vodna učna pot Strahinj.
Informativne table obiskovalcem razlagajo naravne in kulturne značilnosti prostora. Na severnem delu območja sta na voljo še pot Po poti treh zvonov in učna pot po mokrišču Blata.
Okrogla miza v Dupljah o podzemlju in pitni vodi
Vsebine, ki povezujejo gozd, geologijo, podzemno življenje in varovanje pitne vode, bo v četrtek, 22. oktobra ob 18. uri, zbrala okrogla miza z naslovom Udin boršt in človeška ribica v Podružnični šoli Duplje.
Predstavniki Zavoda za varstvo narave bodo spregovorili o naravovarstvenem pomenu območja, sogovorniki pa bodo obravnavali geologijo, pestrost jamskih polžkov in možnost, da Dopulnik postane učilnica v naravi.
Gregor Aljančič iz Jamskega laboratorija Tular bo predstavil povezavo Dopulnika s človeško ribico, pogovor pa bo zajemal tudi vprašanje varovanja virov pitne vode in sobivanja v ranljivem kraškem okolju.
