Juliana že sto let poje slavo Julijskim Alpam.
V osrčju doline Trente, tik nad smaragdno Sočo in pod strmimi pobočji Kukle, se skriva poseben košček narave – Alpski botanični vrt Juliana, edini tovrsten vrt v Sloveniji.
Letos mineva sto let od njegove ustanovitve.
Na vsega četrt hektarja površine uspeva okoli 600 rastlinskih vrst, tudi takšne, ki jih sicer lahko občudujemo le visoko v gorah.
Alpski vrt, ki že stoletje navdušuje obiskovalce
Do Juliane lahko obiskovalci prispejo iz več smeri – čez prelaz Vršič iz gorenjske strani, mimo Bovca po dolini Soče ali prek mejnega cestnega prelaza Predel iz italijanske strani.
Do vrta vodi ozka, ovinkasta stezica, ki se nekoliko vzpne nad glavno cesto skozi Trento. Že med hojo se pogled odpira proti okoliškim vrhovom, šumenje Soče pa ostaja nekje spodaj v dolini. Ko stopiš skozi vhod, se zdi, kot da si vstopil v pomanjšan svet Julijskih Alp.
»Prišli ste ravno ob pravem času,« nas na vhodu pričaka Špela Pungaršek, strokovna vodja Juliane. »Maj in junij sta najlepša meseca za obisk, saj zdaj cveti največ alpskih rastlin. Vrt je v tem času res v polnem razcvetu,« je dejala.
Na majhnem prostoru kar 600 rastlinskih vrst
Obiskovalci lahko v vrtu vidijo značilne rastline naših Alp, pa tudi kraške vrste, kakršne srečamo na Primorskem. »Prav ta mešanica alpskega in kraškega sveta dela Juliano nekaj posebnega,« je pojasnila.
Na majhnem prostoru uspeva kar okoli 600 različnih vrst rastlin, med njimi približno 70 zavarovanih vrst in 60 vrst z rdečega seznama ogroženih rastlin. Že po nekaj korakih po vrtu nam pogled obstane na planikah.
»Planika je bila pri nas prva zavarovana rastlinska vrsta. Zavarovali so jo že leta 1896. Danes v slovenskih gorah ni več tako redka, kot je bila nekoč, a ostaja ena najbolj prepoznavnih rastlin slovenskega visokogorja,« je dejala.
Med posebnostmi vrta so tudi vse tri vrste lilij, ki rastejo v Sloveniji, številne perunike, klinčki, triglavska roža in šopasti repušnik, redka rastlina, ki raste iz skalnih razpok v južnih Alpah.
Vizija ljubiteljev Julijskih Alp
Vrt je leta 1926 ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne, navdušen ljubitelj Julijskih Alp, ki je dolino Trente dobro poznal kot lovski zakupnik.
Skupaj s prijateljem, znamenitim raziskovalcem Julijskih Alp Juliusom Kugyjem, je sanjal o nečem posebnem – o vrtu, ki bi obiskovalca popeljal na simbolično pot od doline do visokogorja.
»V spodnjem delu so zato zasadili rastline bukovih gozdov, višje vrste ruševja in visokih steblik, na vrhu pa visokogorske rastline,« je dejala Pungaršek. Kot je pripovedovala, so prve rastline z okoliških gora prinašali v košarah in nahrbtnikih. »Vsako posebej so ovili v vlažen mah, da se med potjo ni izsušila,« je poudarila.
Rastlinam so skušali ustvariti čim bolj podobne razmere, kot jih imajo v naravnem okolju. Nekatere vrste so uspevale takoj, druge precej težje. Posebno trmasto so se izkazale praproti in rastline, ki ljubijo kisla tla.
Podnebne spremembe spreminjajo tudi Juliano
Danes je podoba vrta nekoliko drugačna od prvotne. Zaradi vse bolj vročih in sušnih poletij nekatere visokogorske rastline vse težje uspevajo, med njimi tudi Zoisova zvončica.
»Nekoč je uspevala tudi v Juliani, vendar ji lega na približno 800 metrih nadmorske višine vse manj ustreza. Danes jo skušamo vzgojiti iz semen,« je dejala. »Če ne bi imeli urejenega namakalnega sistema, bi bilo ohranjanje številnih vrst še bistveno težje,« je dodala.
Po drugi strani pa kraškim vrstam toplejše in bolj sušne razmere ustrezajo. Kot ugotavljajo v Juliani, bi lahko te rastline v prihodnje dobile še pomembnejše mesto v vrtu.
Kraj za razgled, počitek in navdih
Na eni od klopi v vrtu na razgledni točki Belvedere se pogled odpre proti okoliškim vrhovom. Tu sta nekoč sedela tudi ustanovitelj Albert Bois de Chesne in njegov prijatelj Julius Kugy.
Fotografija ob klopi ju še danes ohranja v tem trenutku.
»Osrečujoče počivališče bogov je to! Tam se lahko pomudiš in razmišljaš, tudi sanjariš, kakor te je volja,« je o vrtu nekdaj zapisal Kugy.
Izvor imena vrta ni povsem jasen. »Najverjetneje ga je Bois de Chesne poimenoval po svoji ženi Juliji, ki je umrla leto pred njegovim odprtjem. Po Juliusu Kugyju pa Juliana nekako poje slavo Julijskim Alpam,« je pojasnila.
Vrt, ki ga soustvarjajo generacije ljudi
Juliana pa ni le zgodba rastlin. Je tudi zgodba ljudi. Za prvega vrtnarja je Bois de Chesne izbral domačina Antona Tožbarja, vnuka znamenitega trentarskega lovca.
Ob njem je delala tudi Ančka Kavs, domačinka z Vrsnika, ki je kljub skromni izobrazbi poznala rastline po slovenskih in latinskih imenih. Julius Kugy jo je opisoval kot izjemno predano in srčno vrtnarico.
Njuno delo sta kasneje nadaljevala Tožbarjeva hčerka Marija in njen mož Jože Završnik, danes pa družinsko tradicijo nadaljuje njun sin Klemen Završnik.
»To je vrt, ki ga niso gradile samo generacije rastlin, ampak tudi generacije ljudi,« je dejala Pungaršek.
Praznovanje stoletnice bo vrhunec doseglo junija
Juliana je od leta 1962 del Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer jo razumejo kot živo zbirko rastlin.
Praznovanje stoletnice vrta bo vrhunec doseglo 6. junija v Domu Trenta, kjer pripravljajo osrednjo slovesnost v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom.
Predstavili bodo nov film o Juliani, nov vodnik po vrtu in pripravili strokovna predavanja o vlogi botaničnih vrtov danes.
Ob 100-letnici si Špela Pungaršek želi predvsem, da bi Juliano odkrilo še več ljudi. »Vse obiskovalce lepo vabimo, da vsaj enkrat v sezoni obiščejo naš vrt. Juliana se skozi leto neprestano spreminja in vedno ponudi kaj novega,« je zaključila.
