Podeljene so bile medalje policije za požrtvovalnost in hrabrost.
Generalni direktor policije je na slovesnosti v Policijski akademiji podelil medalje policije za požrtvovalnost in hrabrost.
Na slovesnem sprejemu sta generalni direktor policije Damjan Petrič in notranji minister Branko Zlobko podelila tri medalje za hrabrost in 74 medalj za požrtvovalnost.
Generalni direktor policije je čestital vsem prejemnikom, se jim iskreno zahvalil in izrazil ponos, da jim lahko podeli medalje. Kajti kot je dejal v nagovoru, je pomoč sočloveku, še posebej, kadar je ogroženo lastno življenje, najvišji izraz plemenitosti in hrabrosti: »V policiji na takšna dejanja gledamo s posebnim spoštovanjem. Še toliko bolj v času, ko se v svetu znova zaostrujejo konflikti in ko se prepogosto pozablja, kako neprecenljivo in kako sveto je človeško življenje.«
Med dobitniki medalj za požrtvovalnost so bili tudi gorenjska policistka in šest policistov ter občanka in občan:
- Jaka Cekič in Nejc Turnšek (Policijska postaja Tržič) ter Jasmin Mulalić (občan z območja Policijske uprave Kranj), ker so 25. novembra 2024 preprečili smrtne žrtve ob eksploziji in požaru v stanovanju v Tržiču;
- Gašper Urana (Policijska postaja Kranjska Gora), Jovan Vranić in Žiga Ažman (Policijska postaja Jesenice), ker so 31. maja 2025 v jutranjih urah rešili življenje moškemu, ki je bil udeležen v prometni nesreči, njegovo vozilo pa je zagorelo;
- Manca Podjed (mladoletna občanka z območja Policijske uprave Kranj), ker je 3. julija 2025 z nudenjem prve pomoči do prihoda reševalcev pomagala kolesarju, ki je imel prometno nesrečo;
- Eva Kovač in Dragan Simić (Postaja prometne policije Kranj), ker sta 17. decembra 2025 z nesebično in hitro pomočjo rešila življenje ženski s posebnimi potrebami, ki je pomanjkljivo oblečena tekala po gorenjski avtocesti.
Minister za notranje zadeve Branko Zlobko je dejal, da ima ta slovesnost med številnimi dogodki, ki vsako leto zaznamujejo delo slovenske policije, posebno težo: »Ne zaradi blišča ali odmevnosti, temveč zaradi vsebine. Danes se ustavimo ob nečem, česar ni mogoče zapisati v pravilnik ali izmeriti z besedami – ob trenutkih, ko je bilo človeško življenje odvisno od poguma enega samega človeka ali moči več rok, ki so stopile v enotnost. Skupnosti ne držijo skupaj le zakoni in institucije. Ti postavljajo okvir. Srce skupnosti pa so ljudje – ljudje, ki v odločilnem trenutku stopijo naprej. Ki ne odvrnejo pogleda. Ki ne čakajo, da bo ukrepal nekdo drug in ki v sebi najdejo dovolj miru, da lahko delujejo sredi kaosa. Danes se poklanjamo prav tem trenutkom. In ljudem, ki so jih zaznamovali.«
