Kaj je povedal o svoji izkušnji s prestolnico in Slovenijo nasploh?
Ko Slovenijo nekdo opazuje z mislijo na selitev in ne le na dopust, hitro opazi stvari, ki domačinom pogosto uidejo. Prav takšen je zapis Nicka iz Kansasa, ki je v eni od Facebook skupin po tednu dni raziskovanja Slovenije kot možne nove domovine ponudil izjemno iskren vpogled v življenje pri nas.
Njegova družina, ki jo sestavljata dva odrasla in sedemletni otrok, je v okviru daljšega raziskovalnega potovanja po srednji Evropi preverjala, ali bi lahko tukaj zaživeli na novo.
Njegov zapis je dragocen predvsem zato, ker ni turističen, temveč življenjski. Ne govori o 'razglednicah', temveč o cenah, nepremičninah, prometu, vzdušju med ljudmi in predvsem o tem, kako se država pokaže nekomu, ki razmišlja o dolgoročni prihodnosti.
Že v uvodu je poudaril, da jih je najbolj presenetil razkorak med spletno podobo Slovenije in tem, kar so dejansko našli na terenu.
Kot je zapisal, so številne informacije o cenovni dostopnosti države zastarele, saj ne odražajo več realnih razmer po turističnem razcvetu zadnjih let. Ob tem je dodal pomenljiv stavek, da gre za objavo, »za katero bi si želel, da bi jo sam našel, še preden smo rezervirali letalske vozovnice.«
Izpostavil je, da so jih konkretni stroški v Ljubljani precej presenetili: kapučino okoli dva evra, zobna pasta pet evrov, parkiranje med tremi in desetimi evri na uro, poleg tega pa še turistične takse in vstopnine, ki se za družino hitro naberejo.
Ob tem je posebej poudaril, da Slovenijo primerja z ameriškim srednjim zahodom, ne z velikimi ameriškimi metropolami.
Po njegovem opažanju tako cenovne prednosti, o kateri pogosto berejo tujci, praktično ni več. Živila so se jim zdela cenovno primerljiva ali celo nekoliko dražja kot doma, porcije pa manjše.
Ljubljano je pri tem večkrat primerjal z Dunajem, predvsem v smislu cen.
Pomemben del njihovega raziskovanja je bil tudi nepremičninski trg, kjer je družina doživela eno večjih streznitev. Nick je pojasnil, da so iskali hišo z vrtom, dovolj velikim za dva psa in družinsko življenje, vendar jih je presenetilo, kako malo takšnih možnosti je v cenovnem razredu med 250 in 350 tisoč evri.
To je zelo jasno povzel tudi z mislijo, da »ameriška predstava o primestni hiši z vrtom tukaj preprosto ne obstaja v isti obliki.«
Po njegovih besedah so v tem okviru večinoma našli stanovanja, hiše z visokim stroškom prenove ali pa nepremičnine daleč na podeželju, kjer se začnejo odpirati drugi kompromisi.
Vtisi o Ljubljani
Nick je dejal, da so pričakovali mirno, pešcem prijazno srednjeevropsko prestolnico, našli pa precej bolj obremenjeno urbano realnost. Opazil je skoraj polne prometnice, zasedene avtoceste in plačljivo parkiranje, ki sega tudi daleč zunaj mestnega središča.
Ob tem je zapisal, da mesto po njegovem že čuti težo izjemnega zanimanja, ki ga je v zadnjih letih pritegnilo.
Čeprav je središče Ljubljane opisal kot lepo, ga je presenetilo, da ima mesto več grafitov in bolj grobih robov, kot bi pričakoval glede na njegov sloves ene najlepših evropskih prestolnic. Kot je slikovito zapisal, gre za »'robove', ki te ujamejo nepripravljenega, ko ti vsi govorijo, da obiskuješ eno najlepših mest v Evropi.«
Hkrati je jasno poudaril, da se nikoli ni počutil nevarno ali nelagodno. Prav občutek varnosti je bil zanj eden najmočnejših argumentov v prid Sloveniji.
Na družbeni ravni je opazil razliko med Ljubljano in drugimi deli države. O stikih v prestolnici je poročal, da so bili korektni, a precej zadržani. Zunaj Ljubljane pa je opisal bistveno več odprtosti, topline in spontanih srečanj, ki so nanj pustila zelo močan vtis. Nekatera od teh srečanj je opisal kot »takšna, ki jih odneseš s seboj domov.«
Najmočnejši pozitivni vtis so nanj naredili prav otroci in način življenja družin. Večkrat je poudaril, da so povsod, brez izjeme, dobili zelo spodbudne odzive, ko so se z domačini pogovarjali o vzgoji otrok in družinskem življenju.
Kot enega najlepših prizorov je opisal otroke, ki se samostojno igrajo zunaj, vozijo kolesa in so, kot je zapisal, »preprosto otroci«. Prav to je bil zanj eden najmočnejših argumentov za kakovost življenja v Sloveniji.
Pozitivno ga je presenetil tudi droben, a zgovoren detajl: skoraj popolna odsotnost televizijskih zaslonov v restavracijah. Po njegovih besedah je to družini omogočilo več pogovora, več medsebojne prisotnosti in bolj pristen stik s trenutkom.
Pri jeziku je zapisal, da angleščina nikoli ni bila težava, saj so jih razumeli povsod. Vseeno pa je opazil, da so bili nekateri ljudje nekoliko nejevoljni, ko so po začetnem slovenskem pozdravu prešli v angleščino, kar je razumel predvsem kot napor hitrega preklapljanja med jeziki, ne kot karkoli osebnega.
V zaključku Američan poudarja, da je Slovenija izjemna, varna, čista in dobro delujoča država, vendar za nove prišleke s srednjim proračunom precej zahtevnejša, kot nakazujejo številni spletni zapisi.
