Novi val

Francija, ZDA / 2025 / 105 min

režija: Richard Linklater

vloge: Guillaume Marbeck, Zoey Deutch, Aubry Dullin, Adrien Rouyard, Antoine Besson, Jodie Ruth Forest...

»Ne gre za priredbo filma Do zadnjega diha, ampak za poskus, da nanj pogledam iz drugega zornega kota. S svojo kamero se želim potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje. Želim se družiti z ljudmi, ki so ustvarjali novi val. Igralcem sem rekel: ‘NE snemaš kostumske drame. Živiš v trenutku. Godard je priznan kritik, toda kot režiser je novinec. Zabavaš se na snemanju, hkrati pa se sprašuješ, ali bo ta film sploh kdaj ugledal luč sveta …’ /…/
Nekoč sem izjavil, da bi moral vsak režiser na neki točki svoje kariere posneti film o procesu snemanja filmov. Povsem logično je, da želimo raziskati to kompleksno in obsesivno temo, ki ji posvečamo vso svojo strast in ustvarjalnost. Toda kakšen je pravi pristop? Kako najti primeren ton? Ali je sploh mogoče narediti kaj boljšega od Ameriške noči (La Nuit américaine)? Najbrž ne.
Skozi leta so se mi misli vedno znova vračale k trenutku, ko sem posnel svoj prvi večji film – k tistemu neizmernemu veselju, ko sem lahko leta filmskih idej in obsesij končno strnil v film. To je seveda izkušnja, ki jo doživiš le enkrat v življenju. /…/
Imel sem torej temo, vendar se mi avtobiografija ni zdela prava izbira. Težave, povezane z ustvarjanjem filma, so neizogibni del umetnikove poti, toda ali svet res potrebuje še en portret umetnika, ki se spopada z mukami ustvarjanja? In ali je sploh mogoče preseči Osem in pol (8½)?
Ko je pred dvema letoma umrl Jean-Luc Godard, sem pomislil: čas je, da posnamem ta film; da ustvarim portret tistega edinstvenega trenutka, rojstva novega vala; da napišem ljubezensko pismo ljudem, ki so v nas vzbudili željo po ustvarjanju filmov; ljudem, ki so nam vlili zaupanje, da smo sposobni ustvarjati filme; nas prepričali, da moramo ustvarjati filme. Kaj sem sploh še čakal!

Francoski novi val mi je spremenil življenje. /…/ Ko sem si prvič ogledal film Do zadnjega diha (À bout de souffle), sem pomislil: ‘Aha, torej je mogoče!’ Njegova svoboda me je navdušila. O filmskem ustvarjanju nisem vedel ničesar, a sem čutil, kako kul, radosten in revolucionaren je bil ta film. /…/
Tisto filmsko obdobje je zame ostalo ključnega pomena. In nihče ga ne uteleša bolje kot Godard. Počne stvari, ki so prepovedane, skicira, improvizira. Obožujem njegov humor, njegovo telesnost, njegovo predrznost. Nobenim pravilom ne sledi. Samo lastni filmski senzibilnosti.

Ko začne snemati svoj prvi celovečerec, zaostaja za prijatelji z revije Cahiers du Cinéma. Zaskrbljen je, negotov, boji se, da je zamudil trenutek. Manjka mu samozavesti. To se mi zdi zelo prikupno – in v popolnem nasprotju s sliko, ki smo si jo o njem ustvarili kasneje v njegovi karieri.