Arne Hodalič: »Sicer sem pesimist, ampak nisem izgubil upanja«

V Kranju živite približno pet, šest let. Kako se počutite tu?

»Super. Selitev v Kranj je bila ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju. Iz več razlogov. Boljša pitna voda, za začetek. Blazno boljša voda. Na jugu Ljubljane voda, ki teče iz vodovoda na Barju res ni dobra. Potem pa predvsem dostopnost vseh stvari, čisto takih praktičnih.

Vse je dostopno s kolesom, nobenih težav s parkiranjem, nobenih težav na obvoznici. Zdaj imam recimo predavanja na Fakulteti za družbene vede, ki je na severu Ljubljane. Na popoldanske termine pridem prej iz Kranja kot pa nekoč iz Viča, saj je ravno v času prometne konice treba zapeljati na obvoznico.

Posledično sem se zdaj navadil, da si v Ljubljani v času prometnih zastojev sploh ne organiziram sestankov, ker znorim. Ne morem več prenašati gužve, ker sem se tako dobro privadil situacije v Kranju.

Če želim obiskati kak »nujen« dogodek, kot je gledališče, razstava, kino, saj je ta ponudba v Kranju precej slaba, se pa v Ljubljano odpravim v večernih urah in za pot potrebujem le kakšnih 20 minut, saj je avtocesta takrat relativno prazna. Tako da, ja, zelo dobra odločitev.

Malo pa me moti dejstvo, da je Ljubljana precej boljša za mountain biking kot pa Kranj. Ko sem prišel v Kranj, sem imel velike želje po gorskem kolesarjenju in sem ugotovil, da je to tukaj pravzaprav precej težje. Odkar sem v Kranju sem večino časa na cestnem kolesu.

V Ljubljani sem stanoval na Viču, kakih dvajset metrov od PST-ja (Pot spominov in tovarištva op. p.). Zavil sem levo na PST, kjer promet ni dovoljen, prevozil cel Golovec, kjer sem se spustil po progi za downhill. Če pa sem pot nadaljeval na desno od doma po PST-ju, sem bil takoj na Toškem čelu, na Katarini, včasih pa sem nato pot nadaljeval v Škofjo Loko in domov.

Tukaj je pa en problem, da vsakič, ko hočeš kam iti s kolesom na brezpotja, moraš iti z avtom. To pomeni: avto, kolo noter, na lokacijo, se preobleči.... Če je ob tem še slabo vreme in blato nato sledi enak proces ob povratku do avta in nato domov. Vsak izlet ti tako vzame tako rekoč pol dneva in preprosto nimam volje in časa za to.

Specialka pa: v treh minutah se preoblečem, grem v garažo na kolo za uro in pol ali celo dve, pridem nazaj, skočim pod tuš in to je to, brez da bi izgubil cel dan. Od mojih obetov po gorskem kolesarjenju v srcu Gorenjske tako ni bilo nič.«

Bangladeš in fotografski projekti

V telefonskem pogovoru ste omenili, da se odpravljate na dve skoraj zaporedni poti. Kam greste, kaj nam lahko o tem poveste?

»V Bangladešu sem že bil pred štirinajstimi leti. Katja (Bidovec, partnerka), s katero sedaj delava skupaj vse velike projekte, pa še ni bila. Zato sem si želel, da tudi ona vidi ta svet, ker je to res nekaj posebnega. Posebnega v smislu ene največjih človeških katastrof, depresije, en Armagedon, jaz rečem temu. Gre za to, da so to revni ljudje, hkrati pa jih je preveč. Vselej je namreč tako, bolj kot so ljudje revni, več jih je.

To je zagotovo del enega projekta, ki ga zdaj počasi nastavljava. O njem ne bom preveč govoril, ker še ni čisto izoblikovan. Ključna pa je ta povezava med BDP-jem in rodnostjo. V Braziliji, recimo, ko je pred leti BDP začel naraščati, je rodnost takoj začela upadati. In tako je povsod. Če pogledamo najbolj bogate države, imajo najmanjšo rodnost. In to bi rešilo prenaseljenost. Se pravi boljša distribucija bogastva.

Na eni strani imamo ljudi, kot so Elon Musk, ki imajo milijarde in milijarde dolarjev. V tretjem svetu pa ljudje za en dolar delajo, ne vem, en mesec, govorim na pamet. In potem nekdo reče: »Zakaj pa imajo toliko otrok?« Zato ker je otrok v tako revnem svetu, edina socialna varnost za starše. Edina. Tam ni pokojnin, tam ni nič. Tam crkneš na cesti, če si reven in če nimaš otrok.

Odnos znotraj družine pa je bistveno boljši in drugačen kot pri nas in pač potomci poskrbijo zate. In če imaš dvajset otrok, veš, da bodo dva ali trije umrli, eden bo odšel ne vem kam, trije pa bodo mogoče ostali in poskrbeli zate. In to je preživetje. To je grozno, ampak tako to je.

In v to smer bova zapeljala projekt. Vse še ni čisto dodelano, a vem pa, da gre, gledano iz fotografskega vidika, za velik izziv. V tako izjemnih razmerah se da narediti tudi izjemne fotografije. Nekaj srce parajočih fotk imam že s prve poti in zdaj jih bo verjetno še več, ker je zdaj situacija še slabša kot takrat.

Danes je Daka drugo največje mesto na svetu, šestintrideset milijonov prebivalcev ima. In to je zelo pomembno zapisati, ker se tukaj naši »Gorenjceljni« sploh ne zavedajo, kaj se po svetu dogaja. Če bi bila populacija v Sloveniji enaka, kot je v Bangladešu, bi nas bilo v Sloveniji osemindvajset pa pol milijona, od tega šest milijonov v Ljubljani in dva milijona v Kranju. To so resnične težave današnjega sveta.«

V svoji karieri ste obiskali že mnogo različnih krajev in si predstavljam, da vas mogoče že težko kaj preseneti. Kaj vas sploh prepriča danes, da se odpravite na drugi konec sveta?

»Ja, mislim, da taki projekti. En je projekt, o katerem sva sedaj govorila, drugi pa je projekt, ki ga s Katjo vodiva že od leta 2015. To je projekt Izginjajoče kulture, kjer hodiva po svetu fotografirat kulture, skupnosti in staroselce, ki bodo po mnenju antropologov zelo kmalu izginili. Iz različnih razlogov, da se razumemo. Ne samo zato, ker bi bili preganjani, pač tudi napredek zelo pripomore k temu, da ljudje zapuščajo svoje tradicionalno življenje. Napredek. Za njih je to napredek, nam se pa to ne zdi, zato ker smo sebični in jih hočemo gledati kot neke divjake v živalskem vrtu. Ampak to pač ne gre.

Če tebe vprašam, imaš rajši flis ali se boš rajši oblekel v medvedovo kožo, ko greš zvečer ven? Jasno, izbral boš flis. In oni tudi. Tako da jih bo v medvedovo kožo zelo malo oblečenih. Jasno, sedaj pretiravam, to je seveda prispodoba. Ampak je treba o tem pač razmisliti.

Kulture ne izginjajo samo zato, ker bi jih, kot na primer Rohingje v Mjanmaru, preganjali in pobijali. Vsak namreč najprej pomisli na to, kako neki sistemi nekaj zatirajo, kar je sicer res in se seveda ves čas dogaja. Ampak ni samo to. Gre tudi za civilizacijski napredek, mogoče v narekovajih ali pa brez narekovajev.«

Se na potovanja danes odpravljate z drugačnimi pričakovanji kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti?

»Ja, seveda, itak. Štirideset let že profesionalno fotografiram, od leta 1988. Tako da, ja, zagotovo, seveda z bistveno večjim pesimizmom. Včasih sem odkrival tuje kraje in skozi te tuje kraje tudi sebe. Danes tega skorajda ne delam več, saj nimam več kakšne velike potrebe po odkrivanju samega sebe.

Zagotovo so se pričakovanja spremenila. In včasih, takrat, ko sem hodil v Indijo, Afriko in druge tropske bisere po svetu, ne bi šel v Bangladeš, kjer je življenje lahko zelo grdo. Danes me veliko bolj zanimajo socialno-družbeni premiki, kot pa ena lepa plaža s palmami.«

Ljubezen do fotografije in nadaljevanje kariere

S fotografijo se ukvarjate že desetletja. Kako vam uspeva ohranjati tisto začetno radovednost in navdušenost, zaradi katerih ste sploh začeli fotografirati?

»Seveda mi je uspelo. Kako mi je uspelo, pa ne vem. Mene je fotografija tako potegnila, da mi je to še vedno primarno, mislim, največje zadovoljstvo, največje veselje, kar ga lahko imam. In to je to. Drugega nimam kaj reči. Prišlo je samo po sebi. In če ti nekaj tako veliko pomeni, tudi veliko delaš. Bolj ko delaš, boljši si. Posledično lažje od tega živiš in to potegne vse skupaj za sabo. Ampak bistvo je, da še vedno blazno uživam v tem, kar delam.«

Ste po tako bogati karieri, desetletjih potovanj, odkrivanja novih zgodb, mogoče kdaj pomislili, da bi prišel čas, da se malo umirite, da bi želeli malo bolj mirno živeti? Ali vas to še vedno žene tako kot na začetku?

»Ne, čisto nič se ne želim umiriti. Še več od tega, jaz si želim kakšnih novih, res dobrih in hudih zgodb. Tega si zelo želim. Če bodo prišle, pa je seveda vprašanje. Ampak konkretno tudi ta zadnja, ki sva jo naredila skupaj s Katjo, letos, je bila pravzaprav vrhunec moje, pa tudi njene fotografske kariere. To je naslovna zgodba v ameriški izdaji revije National Geographic, kar sva dosegla kot prva Slovenca.

Mimogrede, v Kranju imamo še enega super fotografa, ki je bil drugi fotograf v zgodovini Slovenije, ki je objavil reportažo v tej reviji, to je Ciril Jazbec. Torej, jaz sem bil prvi, leta 2005, on pa drugi. Sicer pa smo ta dosežek v Sloveniji zabeležili le štirje: Ciril Jazbec, Matjaž Krivic in pa midva s Katjo. Ob tem sva midva prva, ki so jima objavili naslovnico.«

In edina?

»Zaenkrat edina. Se bojim, da ne bo prav veliko slovenskih fotografov, ki jim bo to uspelo. V ameriško izdajo National Geographic-a je namreč zelo težko priti. Moraš imeti res vrhunsko zgodbo, moraš pa jo tudi vrhunsko izpeljati. Jaz sem jim že par zgodb v tem razponu od leta 2005 do zdaj ponudil, pa ni bilo nič iz tega. Zdaj so pa takoj skočili, ker je bila pravzaprav zgodba tako dobra. Same fotke so sicer kul, ampak zgodba je tisto, kar jih je prepričalo.«

Kot vemo, ste v štirih desetletjih ustvarili ogromno zgodb, tudi zahtevnih. Se je mogoče po kakšni težki izkušnji kdaj zgodilo, da ste rekli: »Dosti, tega ne morem več«?

»Ne, nikakor. Ne bom rekel, da me (dogajanje po svetu) ne moti, seveda me moti. To vpliva nate, neke težke zgodbe, težke izkušnje. Večji problem, to velikokrat povem ni tam, na lokaciji kjer delam zgodbo. Težje se je potem vrniti domov in videti to ničevost našega, v narekovajih, civiliziranega življenja, to plehkost.

Ravno včeraj sem bil v enem večjih nakupovalnih središč v Kranju, prvič odkar živim tu. Sam namreč hodim v majhno lokalno trgovino, kjer se vsi poznamo, se smejimo, vedno najdem tisto, kar rabim, in grem domov, tukaj lepo čez cesto. To je pravo življenje. Včeraj pa so v Katjini kavarni potrebovali nekaj, česar tam nisem našel sem in odšel v ta velik trgovski center.

In meni se je zmešalo, jaz sem moral ven, meni je bilo slabo od tiste pretirane ponudbe. Ogromno stvari bi imel in to me je jezilo: »O, pa tole je dobro videti, pa tole bi še rabil, pa tole nisem že dolgo kupil.« Če si vsaj približno skromen v svojih potrebah ne rabiš takih centrov. To me ubija.«

Vrniva se nazaj k National Geographicu. Kaj za vas pomenijo te zgodbe, torej prva zgodba, ki ste jo objavili in pa potem nedavno naslovnica?

»Ja, zagotovo preživetje, ker dobro plačajo. Tudi to je pomembno. Predvsem pa zadovoljstvo. To je revija, na katero sem naročen že od leta 1975. Tedaj je bil naročen še moj oče, jaz sem bil najstnik, niti še ne študent. On pa je bil ljubitelj te revije in vsakič smo nestrpno čakali nov izvod, saj takšne literature tedaj ni bilo. Od takrat naprej spremljam in sem njen ljubitelj, še vedno sem. Sicer se ne strinjam z vso uredniško politiko, ki jo imajo, pa ki jo tudi spreminjajo Imam svoje kritične poglede, saj sem bil devetnajst let foto urednik slovenske izdaje in imam kar veliko izkušenj glede tega. Menim, da je to vrh fotožurnalizma, četudi nekateri menijo, da sem zaradi tega fosil.

Žal moram ob tem reči, da odkar ga je pred nekaj leti kupil Disney, se stvari spreminjajo na bistveno slabše. Jaz mislim, da se mu pišejo težki časi. Ne samo zaradi upada tiskanih medijev, zaradi katerega smo morali tudi mi zapreti našo slovensko izdajo, ki je bila zelo kvalitetna izdaja. Ampak pač, če ni naročnikov, pač ne gre.«

Umetna inteligenca in zaupanje v fotografijo

Danes je svet preplavljen s fotografijami, žal vse več jih nastaja tudi z umetno inteligenco. Ali se bojite, da bo običajen človek mogoče izgubil občutek za vrednost pristne dokumentarne fotografije?

»Ja, seveda. Izgubili bomo vero, avtentičnost, pristnost tega materiala, ki nam ga bodo kazali, ki nam ga že kažejo. Ne samo fotografije, tudi kratki reeli na Facebooku recimo ali pa, in predvsem na YouTubu, no. Ta neka fantastična srečanja živali in ljudi, to je vse umetna inteligenca, ljudje božji. Sam nateg. Ampak to je tako dobro narejeno, da enostavno ne vidimo več. Tudi jaz ne vidim več. In zdaj se ne opredeljujem več o vsebini tega, ker sem previden. Je super, ampak ne verjamem ali pa bom dvomil.

Pri fotki pa še lažje kot video. Generiranje videa z umetno inteligenco zahteva več dela. Tam se včasih lažje vidi, kaj je AI in kaj ne. Jaz se glede AI-ja še ne opredeljujem. Eni ga šimfajo, drugi ga hvalijo, tretji ga ne poznajo, jaz pa zaenkrat še nimam pametnega mnenja o tem, ali je to odlična zadeva, ali pa vodi v katastrofo.

Danes pa se vedno bolj nagibam k temu, da to ne bo dobro. Mislim, iz ogromno razlogov. Enostavno nas bo preraslo. Bralo se ne bo več, učilo se ne bo več, in zdi se mi, da bomo ljudje zaradi te odvisnosti od AI-ja vedno slabši. Je pa lahko zelo uporabna in jaz umetno inteligenco veliko uporabljam vsak dan, tako da bom očitno moral kupiti celo plačljivo verzijo. Saj to je bil namen: najprej nam vržejo kost, potem pa zagrabimo.

Ob tem se spomnim na scenarij za prvi del filma o Terminatorja in o ideji podjetja Skynet, s katerim se bori John Connor. Tam se pojavi vprašanje zakaj se stroji borijo proti človeku? A veš, zakaj? Zato ker je umetna inteligenca Skyneta v filmu ugotovila, da je največji sovražnik tega planeta človek. In ga je treba iztrebiti.

Mislim, da so izgledi kar pesimistični. Zame ne več, sem že prestar, ampak mladim, ki se zdaj rojevajo ne privoščim prihodnosti, ki jih čaka. In moja odločitev, da nimam otrok, je vsak dan bolj pravilna. Ponosen sem, da sem se tako odločil.«

Pogled na svet in vpliv fotografije

Vrniva se mogoče na teren. Obiskali ste številne države, tudi takšne, kjer so ljudje izpostavljeni vojnam, revščini in drugim stiskam, revščini. Kako se je skozi desetletja spreminjal vaš pogled na svet? Ali smo kot družba, kot ste to zdaj že omenjali, res na slabši poti ali je to samo zaradi nenehnega pretoka informacij, konstantnega bombardiranja z vojnami, negativnimi novicami?

»Ne smemo samo kritizirat, ker ni vse slabo. Na marsikaterem področju so se stvari spremenile na boljše, recimo pri medicini. Jaz mislim, da je največji problem, ki je vedno bolj hud, pereč, zagotovo koncentracija bogastva v vedno manjši skupini ljudi. Peščica, res majhna skupina ljudi drži v rokah polovico svetovnega gospodarstva. Govorimo o le nekaj deset posameznikih. In tega bo vedno več. Imeli bodo praktično neomejeno moč vpliva na naša življenja, kar ni dobro.

To bi bilo potrebno zajeziti. Mladi sicer nekaj bevskajo, zares pa premalo naredijo za spremembe. Premalo. Na njih je svet, ni več na meni, da ga bom spreminjal. Tako pa se zgodi, da organiziramo akcijo, predavanje, kjer je gost nekdo tak, kot na primer nedavno neka aktivistka iz Zahodne Sahare, žrtev nasilnega maroškega režima in najrazličnejših grozot. No, na predavanju nas je bilo približno 30, vsi stari nad 50 let. To je problem. Mi že veliko vemo o grozotah sveta, mi tega ne rabimo, ampak vseeno pridemo poslušat. Kje pa so mladi?

Poglejte, v Srbijo, kaj so študenti dosegli. Ampak težava je v tem, do kam jih je sistem prignal. Pri nas pa mlade bolj zanima nov iPhone kot pa spremembe v družbi. Saj ko tega izobilja ne bo več, ko se bo situacija še slabša, bodo mogoče ukrepali. Ampak zakaj ne že zdaj? Zakaj ne razmišljati? Zakaj ne gledati okrog sebe, kako gre svet v neko čudno stanje, neokapitalistično, ki ne vem, kako se bo končalo.«

Pa menite, da boste s fotografijo, kjer predstavljate krutost dogajanja na drugih koncih sveta kaj dosegli?

»Žal ne. Jaz sem še dolgo trdno prepričan, da ne. Čeprav kakšne stvari se vseeno spremenijo. Tudi z mojim delom so se, kakšna malenkost, kakšen res droben kamenček, več pa ne. Zdaj, kaj se bo pa zgodilo z AI-jem, je pa še večje vprašanje. Kako bodo pa sploh še mediji vplivali na človeško zavest in pa prihodnost, če bo vse zlagano, če bo vse zgenerirano za potrebe nekoga, ki je bogat in ki nas hoče nategniti.

Primer: sedaj kupujeva ozadje za projekt o izginjajočih kulturah, platneno ozadje, saj papirnatega ne moreva nositi s seboj. Običajno jih sama delava, tokrat pa nimava časa, žal, in bova enega kupila. Pazi, midva sva se pogovarjala zjutraj pri zajtrku, oba telefona ugasnjena na mizi. Kaj bi, kakšno barvo, to barvo, ono barvo? Okej, dajva zeleno. Grem na računalnik in skušam najti kaj primernega, tipkam, od stotin različnih barv mi ponuja samo zelene. Halo!?! Nobene druge barve, samo zelene. Sledijo nam tudi z ugasnjenimi telefoni.«

Ko se po potovanjih vračate v Slovenijo, kako gledate na naše vsakodnevne težave in razprave? Se vam zdijo po vsem, kar vidite po svetu, včasih nepomembne?

»Popolnoma nepomembne. Popolnoma nepomembne. Zato ker je treba gledati globalno. Mi smo prebivalci planeta, ne prebivalci Slovenije. Slovenija je del tega planeta, to ni Mars. Ja, majhen del, ampak smo globalni del tega planeta.

In ukvarjati se s slovensko politiko, ali pa s tem, kaj v tistem nakupovalnem centru imajo in česa nimajo, to res ni relevantno za človeštvo. To je v bistvu farsa. Pomembnost naših problemov, slovenskih problemov, je popolnoma nepomembna proti dejanskim problemom onesnaževanja, revščine, bolezni in tako naprej.

Slovenci se sploh ne zavedajo, v kakšnem raju živijo. To je nepredstavljiv raj, ko enkrat greš ven in vidiš stvari. Tudi jaz sem, da se razumemo, hvaležen in vesel, da sem se rodil tukaj in na tak način, ampak si vseeno ne zatiskam oči pred realnostjo sveta.«

Potapljanje in podvodna arheologija

Pojdiva nazaj k lepšim temam. Pomemben del vašega ustvarjanja je podvodna fotografija. Kaj vas pri tem svetu, ki je popolnoma drugačen, tako privlači? Kje vidite te razlike, kaj vas vleče pod vodo?

»Mene je s tem zastrupil, zastrupil v narekovajih, že moj oče. On je bil eden prvih slovenskih potapljačev. Rodil se pred 106 leti, sedaj pa ga že 40 let ni več med nami. Še za časa življenja je dobil nekakšno plaketo prvega slovenskega potapljača. In nas otroke je naučil potapljanja na dah, z masko in plavutmi. Zelo hitro pa sem potem prešel tudi na avtonomno potapljanje, se pravi z jeklenkami. V začetku s tako opremo, da si danes nobeden ne bi upal iti niti en meter pod vodo. Mi smo bili pa na osemdeset. Tudi to smo dali čez ... in preživeli!

Ob tem pa sem bil tudi zelo velik navdušenec egiptologije, starega Egipta. Kot otrok sem bral samo o tem: Egipt, egipčanska kultura, se pravi arheologija. Jaz sem celo hotel študirati arheologijo, razmišljal sem o tem, pa potem nisem šel, sem pač končal biologijo, kar je bila neumnost, a tako pač je.

In kadar združim to dvoje, potapljanje in arheologijo, nastanejo zgodbe, ki so, zanimivo, moje najbolj uspešne in najbolj prodajane.. Prav podvodna arheologija reke Ljubljanice je bila prva v National Geographicu, in zdaj spet podvodna arheologija na otoku Mljet. Se pravi, da sem združil potapljanje pa strast do arheologije in kaj hočeš lepšega.«

Ko ravno omenjate Mljet. Kaj pravzaprav Hrvaška vse skriva pod vodo, ker ste tudi vi že videli marsikaj?

»Blazno veliko. Ljudje pogosto, tudi, ko se pogovarjamo o arheologiji, na vse skupaj gledamo skozi prizmo sedanjosti. Mi imamo ogromno rimskih razbitin, praktično na vsakem otoku. A to se je dogajalo v razdobju več tisoč let, viden pa je samo končni rezultat tega dolgega časa in zdi se nam, da bi se to moralo dogajati ves čas. Ampak to ni tako, da bi se vsak teden nekaj potopilo. To so samo dolga leta, ki so nabrala tako fantastično bogastvo pod vodo. Mi tega iz vidika časa težko razumemo. Toliko in toliko tisoč generacij. Razvoj pa gre danes hitro naprej. Starejša kot so obdobja, manj se je zares zgodilo, tako da so posamezna zgodovinska obdobja trajala dlje časa. Kamena doba je na primer trajala zelo dolgo časa. Mi smo iz kamene dobe v nekaj letih praktično skočili v dobo umetne inteligence

Velikokrat rečem, da sem blazno hvaležen, da živim v tem času, ko je šel svet praktično iz industrijske revolucije, ki je bila malo pred mano, v tehnološko revolucijo, se pravi, da sem doživel digitalno revolucijo in danes še več kot to - razvoj umetne inteligence.

V moji mladosti računalniki sploh še niso obstajali. Pazi, jaz skoraj nisem naredil izpita iz kemije na fakulteti, večkrat sem padel, kar bi me skoraj stalo diplome. Imel sem težave z matematiko, ki mi preprosto ni šla, ker sem bil preveč površen pri preprostem računanju. Zato sta mi mama in oče za tiste čase za blazne denarje kupila kalkulator, ki je imel zgolj funkcije seštevanja, odštevanja ter moženja in deljenja. In to je bila rešitev zame. Danes pa imamo umetno inteligenco.

Se zavedaš kje smo danes? Ni besede za to, kako hitro se dogaja tehnološki napredek. Sedaj pa si predstavljaj našo civilizacijo – če bo preživela, čeprav mislim, da ne bo – kje bo čez tisoč let? Pri taki hitrosti razvoja, kot smo mu priča, bi bilo to zelo zanimivo vedeti.«

Kraji za oddih in zgodbe za prihodnost

Ste človek, ki je videl ogromno sveta. Ali mogoče obstaja kraj, kamor se še danes vedno radi vračate? Ne samo zaradi fotografije, mogoče tudi brez fotoaparata?

»Brez fotoaparata se zelo rad vračam na hrvaške otoke. Tam je meni najlepše. To je dopust. Jaz ne hodim nikamor drugam na dopust kot na hrvaške otoke. In na to, brez heca, čakam celo leto. Drugače pa bi se zaradi fotografije odpravil na ogromno krajev, kamor se vračam. Tudi Bangladeš je eden od teh. Seveda sem že bil tam in je fotografsko izredno zanimiv, zahteven. Velikokrat grem v Indijo, pa v Jemen bi še šel, samo se na da, ker je tam zdaj vojna, pa še marsikam bi se vrnil. Ne bi niti našteval.

Če bi lahko izbiral, pa bi si želel, da bi mi nekdo dal neomejena sredstva, da bi lahko šel na podvodna arheološka izkopavanja po celem svetu. To pa bi počel ves čas. Tega si želim, a se žal ne bo zgodilo.«

Ali je po vseh teh letih še vedno kakšna zgodba, ki vam je še ni uspelo povedati, pa si jo zelo želite?

»Ne. Mislim, na kakšen način povedati? Tudi, za kako veliko javnost? Jaz recimo na Facebooku zelo uživam. Uživam, ko napišem, povem stvari, ki se mi zdijo zanimive. Vsake toliko napišem tudi kaj političnega, ker me pač zanese, ampak ni to bistvo mojega delovanja na Facebooku. Bistvo mojega delovanja na Facebooku je povedati nekaj, kar doseže ogromno število ljudi. Jaz imam 37.000 sledilcev. Pri zadnji objavi, ki je bila čisto preprosta, sem dobil skoraj 6000 lajkov in več kot 100.000 ogledov.

To je torej zelo velika skupnost, ki ji lahko sporočam nekaj, kar se mi zdi, da imam za povedati in na ta način jim tudi povem. Ker drugega načina ne vidim danes. Tisk, mediji, kakšni intervjuji, to pride in gre. No, saj tudi Facebook pride pa gre, ampak se ves čas dogajajo nove stvari.

Imam izziv, kaj napisati, uživam tudi, ko pišem, tako kot pri fotkanju, na isti način. Pač jaz vedno rečem, kreativnost je tisto, kar človeka loči od živali. Kreativnost bi bilo treba spoštovati. Ne tako kot naša nova ministrica, ki je rekla, da morajo biti vsi umetniki revni, da bodo sploh lahko umetniki. Mislim, halo!? Pustimo to, spet sem zašel v politiko.

Raje imam stare zgodbe. Ta teden v torek (pogovor je potekal v petek, 30. oktobra), se pravi dva dni nazaj, sem na svojem predavanju na spletu govoril v bistvu samo stare zgodbe. Večina je bila posnetih na filmu, zelo malo na digitalu, ker sem začel z digitalno tehnologijo delati leta 2002. To se pravi petindvajset let nazaj. Stare zgodbe, ampak zanimive, in ljudje so bili navdušeni, zelo.

Ta predavanja imajo zelo velik doseg, veliko poslušalcev. Gre za brezplačna predavanja, ki jih ne spremlja vsak sam. Eden se prijavi, preko njegovega računa pa nas nato spremljajo v parih, mogoče celo cela družina. In če se na predavanje poveže 500 uporabnikov, je to okrog 1000 gledalcev. To pa je že velika številka.

In če se vrnem nazaj: menim, da sveta ne bo spremenila ena fotografija, ampak pozitiven odnos do življenja, ki jaz mislim, da ga imam. Kljub temu, da sem pesimist, ampak upanja ne smeš izgubiti. Sicer sem pesimist, ampak nisem izgubil upanja.

In to lahko prinese vsaj malo sprememb. Eno konstantno bombardiranje z nekimi pozitivnimi mislimi, ne pozitivnimi v smislu, da govorim o pozitivnih stvareh. To bi bilo brez zveze, ker jih ni toliko. Ampak da se ti zaveš pozitivnosti pa negativnosti našega življenja, da razmišljaš, da se odločaš, kako bo tvoja pot šla. In da ti to da več možnosti za razmislek. To pa se mi zdi, da lahko malo vpliva.

To, kar sva prej govorila, ali lahko fotografija spremeni svet, ti časi so minili. Ga je. V času vietnamske vojne, na primer. Pravijo, da je ena fotografija, tista Napalm Girl, tista opečena deklica, ki teče proti fotografu končala vietnamsko vojno. In to ni daleč od resnice, saj so take fotografije spremenile javno mnenje širših skupin ljudi. To so res stvari, ki so premaknile svet. Danes tega ni več, ker smo na vsakem koraku bombardirani z raznimi informacijami, za katere niti ni nujno, da so verodostojne.«

Pripovedovanje zgodb in razstava

Ko boste nekoč pogledali nazaj na svojo fotografsko pot, verjamem, da je zelo bogata in polna, kaj si želite, da bi ljudem najbolj ostalo v spominu? Fotografije, verjetno zgodbe, mogoče kaj tretjega?

»Zgodbe. Predvsem zgodbe. Zato ker mislim, da jaz nisem dober fotograf. Znam pa zgodbe narediti relativno zanimive in skozi to dolgo kariero se jih je nabralo zelo veliko. Mislim, zgodbe, ki imajo neko sporočilo. Ali negativno, razmišljajoče, pozitivno, kakor koli, ampak zgodbe. Definitivno zgodbe. Jaz nisem fotograf, jaz sem fotožurnalist. Fotografov je v Sloveniji sto ali pa dvesto boljših od mene. Jaz pač znam kolikor toliko narediti zanimive zgodbe.«

Kje bi rekli, da črpate navdih zanje še danes, po tolikih zgodbah, desetletjih?

»Ja, veš kaj, jaz sem zelo radoveden, vse me zanima. Zelo. Pravijo da bi moral biti urednik kakšnega rumenega tiska. Ker me vse zanima. Jaz takoj, ko me nekaj zanima, pogledam: to je pa zgodba, tukaj bi se dalo nekaj narediti iz tega. Ali pa tudi ne. To je moj, bom rekel, doprinos. Moja jakost in kvaliteta sta v pripovedovanju zgodb.

Zdaj, ko delamo novo razstavo, ki bo ena največjih pa tudi bolj kot ne zadnjih takih, pregledna, v Cankarjevem domu zgoraj, tam, kjer je bil zdaj Kosovel, v veliki galeriji. To bo v začetku leta 2028. Razstavo že krepko pripravljamo, že intenzivno delamo, in cela razstava bo v bistvu temeljila na zgodbah. Se pravi, da ne bodo v ospredju samo fotografije kot je bilo letos poleti na Ljubjanskem gradu.

Tam je bilo razstavljenih veliko fotografij, urejenih po neki logiki, a še vedno le fotografij s kratkimi podpisi. Za novo razstavo pa bomo pokazali večinoma zgodbe, tudi z malo daljšimi teksti pa več manjših fotografij, ki bodo ilustrirale to zgodbo. To bo po moje ena mojih zadnjih razstav.«