Del stroškov ogrevanja se obračuna ne glede na porabo, mesečne akontacije pa lahko zakrijejo pravo ceno sezone. Zakaj enako veliki stanovanji v istem bloku nimata nujno enakega računa?
Z ogrevalno sezono se za stanovalce kranjskih blokov vrača vprašanje, koliko bo letos stalo ogrevanje.
Na Planini sistem ni enostaven: stroški se delijo na fiksne in variabilne, obračun poteka z akontacijami in poznejšim poračunom, položaj stanovanja v bloku pa ima prav tako vlogo pri končnem znesku.
Ker vsi ti dejavniki skupaj določajo višino računa, primerjava dveh položnic brez dodatnih podatkov pogosto zavede.
Fiksni stroški so neodvisni od porabe
Pri kotlovnici Planina se stroški ogrevanja delijo na dva dela. Fiksni zajemajo upravljanje kotlovnice, toplovoda in toplotnih postaj, vzdrževanje energetskih naprav ter strojelomno in požarno zavarovanje. Nastajajo ne glede na to, koliko toplote posamezno gospodinjstvo dejansko porabi.
Variabilni del stroškov vključuje zemeljski plin za proizvodnjo toplote v kotlih, nabavljeno toploto iz soproizvodnje in električno energijo, porabljeno v kotlovnici. Stroški se najprej razporedijo na toplotne postaje, znotraj vsake pa se fiksni del med odjemalce deli glede na ogrevalno površino, variabilni pa skladno z razdelilnikom stroškov.
Zaprtje radiatorjev zato ne odpravi vseh obveznosti, zmanjšuje le variabilni del računa.
Nižja mesečna položnica še ne pomeni cenejšega ogrevanja
Pred primerjavo s sosedom je treba ločiti tri pojme: mesečno akontacijo, dejanski letni strošek in poračun. Akontacija je vnaprejšnje plačilo, katerega višina se določa glede na preteklo porabo.
Če je bila ta nizka, so nižja tudi sprotna plačila, ob večji porabi v novi sezoni pa sledi doplačilo.
Ponazoritveni primer to pokaže nazorno: dve stanovanji imata vsako po 900 evrov letnih stroškov. Prvo je z akontacijami plačalo 720 evrov in mora doplačati 180 evrov, drugo je plačalo 1080 evrov in dobi 180 evrov vračila.
Eno gospodinjstvo torej doplačuje, drugo dobiva denar nazaj, njun končni strošek pa je bil povsem enak. Za smiselno primerjavo je treba pogledati letni strošek, vplačane akontacije, ogrevalno površino in odčitke.
Zakaj dobijo račun tudi stanovanja z zaprtimi radiatorji?
Stanovanja v bloku niso toplotno ločene enote. Toplota prehaja skozi stene, tla in strope, zato stanovanje prejema določeno količino toplote iz sosednjih prostorov, čeprav ima lastne radiatorje zaprte.
Pri delitvi stroškov se del razdeli po ogrevani površini, del po porabniških deležih, predvideni pa so tudi mehanizmi za obravnavo zelo nizke izkazane porabe.
Ničelni odčitek na radiatorju zato ni enak ničelnemu računu. K temu je treba dodati še fiksne stroške delovanja kotlovnice, ki so od porabe neodvisni in predstavljajo ločeno sestavino obračuna.
Lega stanovanja vpliva na strošek
Razlike med enako velikimi stanovanji pogosto povzroča njihova lega v stavbi. Stanovanje pod streho, nad neogrevano kletjo ali na vogalu stavbe ima večje toplotne izgube kot stanovanje, obdano z ogrevanimi sosednjimi prostori.
Zato se pri delitvi stroškov upoštevajo korekturni faktorji zaradi vpliva lege, katerih namen je zmanjšati vpliv neugodnega položaja na obračun.
To pa ne pomeni, da morajo biti stroški enako velikih stanovanj izenačeni – razlikujejo se lahko potrebe po ogrevanju in navade pri uporabi.
Kaj preveriti pred primerjavo s sosedom?
Obračun na Planini poteka po stroškovnem principu: med sezono se uporabljajo načrtovane vrednosti, ob zaključku obračunskega obdobja pa dejanski stroški in poraba.
Ob ustreznem dogovoru je mogoč tudi mesečni obračun variabilnega dela po dejanski porabi. Iz posamezne jesenske položnice zato še ni mogoče sklepati, koliko bo gospodinjstvo skupaj plačalo za celotno sezono.
Pred primerjavo z računom soseda je treba preveriti, kaj je na položnici sploh obračunano: akontacija, dejanska poraba, fiksni stroški ali poračun. Šele ko so znani vsi ti podatki skupaj z letnim stroškom in vplačanimi akontacijami, je primerjava med stanovanji smiselna.
