Maja Brelih Lotrič: »Najbolj dragocen vir v našem podjetju so ljudje.«

Podjetno z Majo Brelih Lotrič. O družinski zgodbi, prevzemu odgovornosti in izzivih vodenja podjetja.

Ko je Maja Brelih Lotrič prevzela vodenje podjetja Lotrič Meroslovje, enega vodilnih meroslovnih podjetij v regiji, je nasledila svojega očeta Marka Lotriča, ustanovitelja in dolgoletnega direktorja družbe. S tem je podjetje, ki je zraslo iz družinske zgodbe, prešlo v roke naslednje generacije. 

Z njo smo se pogovarjali o prevzemu odgovornosti, razvoju podjetja, izzivih vodenja ter o tem, kako usklajuje poslovne odločitve z osebnimi vrednotami in družinskim življenjem.

Kako vam je v spominu ostal trenutek, ko ste izvedeli, da boste prevzeli vodstveno vlogo v podjetju?

»Prevevala me je negotovost, saj sem se jasno zavedala, da za tako odgovorno vlogo v podjetju nimam izkušenj. Sem po naravi tudi precej samokritična, zato mi je bila podpora brata in sestre v tistem obdobju res dragocena. Še vedno se živo spomnim, kako smo sedeli v pisarni in po tehtnem pogovoru skupno sprejeli odločitev, da prevzamem funkcijo direktorice podjetja Lotrič Meroslovje.

Ko sem pri notarju podpisala dokumente, s čimer je bil ta dogovor 'zapečaten', se mi je roka tresla bolj kot na poročni dan (smeh). Preplavljali so me številni, dotlej neznani občutki, nad vsemi pa je bdelo jasno zavedanje odgovornosti, ki sem jo sprejela.«

Omenjate, da je do odločitve, da postanete direktorica Lotrič Meroslovja, posledica pogovorov, premišljenih odločitev, ki jih je sprejemala cela družina. Prosim, povejte nam več o tem.  

»Če se vrnem pet let nazaj, v leto 2016 oziroma 2017, smo skupaj s svetovalno družbo Ernst & Young začeli proces oblikovanja družinske ustave. Šlo je za premišljen in strukturiran proces, v okviru katerega so bili opravljeni intervjuji z vsemi družinskimi člani. Na prvem srečanju smo sedeli skupaj kot celota; poleg očeta tudi mama, ki je manj vidna figura v podjetju, a izjemno pomembna.

Smo trije otroci. Brat, kot najstarejši, je že takrat vodil hčerinsko podjetje in nosil pomemben del operativne odgovornosti. Sestra je opravljala vlogo vodje financ, danes pa je direktorica financ in splošnega področja ter prokuristka v vseh slovenskih podjetjih. Sama sem bila takrat najbolj vpeta v prodajo in razvoj lastnih produktov.

V obdobju prevzema smo bili tudi zasebno na precej različnih življenjskih točkah. Brat je bil neporočen in oče enega otroka, sestra poročena ter v pričakovanju tretjega, sama pa takrat še brez partnerja in potomcev. Vsak od nas je zato podjetje doživljal iz drugačnega življenjskega položaja, kar je vplivalo na odločitve, odgovornosti in pričakovanja.

Če se vrnem k družinski ustavi: razdelili smo lastniške deleže, nismo pa določili poimenskega naslednika. Ta pogovor nas je čakal kasneje. In prav to se mi zdi posebnost naše zgodbe. V številnih družinskih podjetjih se o nasledstvu začne govoriti, ko je že prepozno, denimo ob konfliktih ali ob izgubi ustanovitelja. Mi smo se o tem pogovarjali v času stabilnosti, brez napetosti.

Brat in sestra sta jasno izrazila pripravljenost, da bi, če bi bilo potrebno, prevzela vodenje. Zase sem takrat dejala, da nimam izkušenj, hkrati pa, da nisem proti nastopu vodstvene funkcije. Iskreno smo si povedali, kdo se kje vidi.

Sem pa v nekem trenutku sicer resno razmišljala celo o tem, da bi predlagala vključitev profesionalnega menedžerja ali komu izmed ključnih zaposlenih zaupala vodenje podjetja. Odločitev torej nikakor ni bila samoumevna ali impulzivna, temveč je dozorela skozi premišljen, odgovoren in zrel proces tehtanja možnosti, tveganj ter dolžnosti, ki jih takšna vloga prinaša.«

Torej je šlo za premišljen in daljši proces, ko je družinsko podjetje prešlo na naslednjo generacijo.

»Tako je. Ni šlo za tragičen preobrat ali nujo, temveč za zavestno in pozitivno odločitev. Verjamem, da je to velika priložnost za drugo generacijo, a le, če se prva resnično in v celoti umakne.

To ni bilo preprosto razumeti ne sodelavcem ne strankam. Težko je sprejeti, da očeta ni več v podjetju, da je zaposlen drugje in da se ne vmešava v naše odločitve. A ravno ta jasna ločnica je bila ključna.

Kot pogosto pravijo v športu: 'Pressure is privilege'. Ta misel z mano močno resonira. Pritisk ni breme, temveč privilegij. Tako smo ga razumeli in s tem zavedanjem tudi stopili naprej.« 

Nam lahko orišete, kaj počne vaše podjetje, pa tudi, kdo so vaši odjemalci?

»Naša dejavnost je na prvi pogled skoraj nevidna, a v resnici globoko vpeta v vsakdanje življenje. Prisotni smo v trgovini, medicini, lekarnah, zdravstvenih domovih, pri tehničnih pregledih vozil. Skrbimo za točnost in natančnost meril ter s tem gradimo zaupanje, da sistemi, ki nas obkrožajo, delujejo pravilno in zanesljivo. 

Med našimi odjemalci so večja farmacevtska podjetja doma in v tujini, podjetja iz avtomobilske industrije ter industrije bele tehnike. Naše delo je 'tiho', a razpršeno po številnih panogah. Pravzaprav smo prisotni skoraj povsod, kjer sta natančnost in zaupanje ključnega pomena.«

Kolikšen delež prometa ustvarite na domačem trgu in kako je vaše poslovanje razporejeno v tujini?

»Približno 60 odstotkov ga ustvarimo na slovenskem trgu, preostanek pa na tujih. Med slednjimi je največji trg Avstrija, sledijo Hrvaška, Srbija ter širša regija Balkana, pa tudi druge evropske države. Skupno izvažamo v več kot 60 držav, tako da je naša mednarodna prisotnost geografsko zelo razpršena.«

Brez česa vaše podjetje preprosto ne more delovati? 

»Brez ljudi. Smo storitvena dejavnost, kar pomeni, da so zaposleni naš najdragocenejši vir. Njihovo znanje, odgovornost in odnos do dela so temelj vsega, kar ustvarjamo. Danes imamo v Sloveniji tri podjetja na štirih lokacijah, kjer skupaj dela 123 ljudi. Na ravni skupine pa nas je približno 220. Gre za skupnost strokovnjakov, ki vsak na svojem področju prispevajo k celoti.«

Katere kompetence in osebnostne lastnosti iščete, ko zaposlujete?

»Predvsem smo pozorni na posameznike, ki so pripravljeni na veliko učenja. Šole za poklic meroslovca ni. Na strojni ali elektro fakulteti se to obravnava kot predmet, tako da vsakega, ki pride, čaka od enega do dveh let intenzivnega učenja. To morajo biti posamezniki odprtega duha, ki jim je všeč raznolikost, saj delo ni ponavljajoče. Pomembni so odgovornost, zanesljivost in zaupanje.«

So v podjetju zastopane različne generacije?

»Ekipa, ki jo je (z)gradil moj oče, je še vedno prisotna. Ta hip je povprečna starost okoli 39 let in se znižuje. Starejši odhajajo v pokoj, pridružuje se precej mladih. Lani smo imeli 16 zaposlitev. Vsako leto imamo kar velik prirast, večinoma mladih.«

Kako pa skrbite za zaposlene, kako pomembno vam je to?

»Zelo smo pozorni na to, kako se zaposleni počutijo v našem kolektivu. Ta čut sta oblikovala že moja starša in ga skušamo ohranjati ter nadgrajevati.

Vsako jutro sodelavce pričaka kava, ob kateri se za deset minut usedemo in podružimo. Poleg polurne malice imamo še dodatne krajše pavze trikrat na dan; skupaj to pomeni približno eno uro časa, namenjenega oddihu in povezovanju.

Na delovnem mestu omogočamo masažo, sofinanciramo prostočasne dejavnosti in vlagamo v razvoj kadra na področju strokovnih ter komunikacijskih kompetenc. Zaposleni imajo kolektivno zavarovanje za težje bolezni in nezgode. Spomnimo se jih ob rojstnih dneh in praznikih, Miklavž pa je pri nas poseben praznik, tako za zaposlene kot za njihove otroke. Uvajamo mesečna priznanja, vodje pa redno dajejo povratne informacije. To so konkretni načini, s katerimi gradimo kulturo podjetja.«

Kako bi opisali razvoj podjetja v zadnjih letih?

»V zadnjih letih se je zgodil pomemben premik. Večja podjetja so nas začela prepoznavati kot partnerja, ki lahko celovito in dolgoročno prevzame področje meroslovja in obvladovanja kakovosti. V preteklosti so imela lastne manjše laboratorije, vendar to ni bila njihova temeljna dejavnost. Danes nam zaupajo, da to področje prevzamemo mi in postanemo njihov razvojni partner.

Lansko leto smo izrazit poudarek namenili kadrom in razvoju vodstvenih veščin. Vsak zaposleni ima svoj osebnostni profil, kjer so zapisane njegove dobre lastnosti, s katerimi prispeva k razvoju podjetja, in načini, kako jih lahko nadgrajujemo. Veliko delamo na osebni rasti. Ob tem pa vzporedno poteka tudi proces internacionalizacije, ki odpira nova tržišča in širi naš doseg.«

Kaj pa vas loči od konkurence?

»Povprečen laboratorij v regiji ima okoli 80 akreditiranih metod. Mi jih imamo 324. To pomeni, da pokrivamo bistveno širše področje. Nabor naših storitev je zelo širok, kot bombonjera, v kateri je vsakega okusa nekaj.

Druga prednost je digitalizacija in razvoj. Veliko vlagamo v to, da nimamo ročnih postopkov in Excelov, temveč da je večina procesov digitalizirana.«

Kako vidite podjetje v naslednjih petih letih?

»Zagotovo bomo morali povečati kapacitete, saj smo trenutno že precej na tesnem. To pomeni gradnjo novih, dodatnih prostorov na obstoječi lokaciji v Selcih. Ker se nahajamo ob reki Sori, ki poplavlja, je bil zaključek zadrževalnika v Železnikih za nas pomemben z vidika večje varnosti. Gradnja je zato ena naših prvih prioritet.

Druga pomembna prioriteta je digitalizacija. V vsakem trenutku imamo v Sloveniji med 40 in 50 izvajalcev na terenu, kar zahteva natančno koordinacijo. Želimo si, da bi nam umetna inteligenca pomagala pri optimizaciji načrtovanja poti, da bi bile te še bolj učinkovite.«

Kakšen pa je v vaših očeh dober vodja?

»Je tisti, ki zna uravnotežiti dve ključni nalogi: na eni strani mora imeti posluh za potrebe sodelavcev, na drugi pa mora biti sposoben sprejemati hitre in zanesljive odločitve. Sama si želim biti tak vodja. 

Na začetku sem prepoznala, da je bilo preveč odločitev skoncentriranih pri meni, zaradi česar so se stvari odvijale prepočasi. Zato je ključno, da postaviš vodje z jasno določenimi odgovornostmi. Mi temu rečemo 'peskovniki'. Vsak mora vedeti, za katero področje je odgovoren. Hkrati pa moraš kot direktor imeti dovolj informacij, da se lahko dobro in samozavestno odločaš.«

Je bil kakšen izziv, ki vas je posebej definiral kot vodjo?

»Na začetku sem prevečkrat izhajala iz svojih občutkov. To lahko zamegli razum. Naučila sem se, da je pomembno biti konsistenten. Sodelavci morajo vedeti, kaj lahko od tebe pričakujejo, ne glede na tvoje razpoloženje. Ko si vesel, ne obljubljaj preveč, ko si žalosten, pa ne glej na vse skozi negativno prizmo.

Pred kratkim se mi je zgodilo, da se je zjutraj otrok poškodoval. Ko sem prišla na sestanek, se nisem počutila najbolje in to se je čutilo. Takrat nisem znala povedati, kaj je narobe, sodelavci pa so se spraševali, ali so oni naredili kaj napačnega. Takšne situacije te opomnijo, kako pomembna je jasna komunikacija in pripravljenost, da se opravičiš, če narediš napako. Tudi vodje smo samo ljudje.«

Iz vaših odgovorov je razvidno, da veliko delate na sebi. 

»Moraš si priznati, do kje sežeš, in se za nekaj zavzemati. Zdi se mi pomembno, da si iskren do sebe glede svojih meja. Hkrati pa vidim, kako zelo je vse odvisno od obdobja, v katerem si.

Včasih zmoreš več, več delaš na sebi in več prineseš tudi v podjetje. Spet drugič kakšen oseben projekt vzame veliko energije in to moraš znati sprejeti. Se trudim.«

Kako si želite, da bi vas zaposleni kot vodjo dojemali čez pet let?

»Predvsem kot povezovalno silo podjetja, ne zgolj kot nosilko avtoritete. Da bi bilo jasno, da operativne odločitve niso skoncentrirane pri meni, temveč smiselno porazdeljene med oddelke. Ker zaupamo ljudem, ki soustvarjajo zgodbo našega podjetja.

Svojo vlogo vidim v odpiranju novih trgov in usmerjanju nadaljnjega razvoja, hkrati pa v ohranjanju osebnega stika z ljudmi. Pomembno mi je, da se znam vsakemu posvetiti individualno in da razumem, skozi kakšne življenjske faze gredo tudi oni.«

Imate odprt stik z zaposlenimi?

»Naš odnos ni strog. Ker naša dejavnost je storitev. Storitev pa ni odvisna le od opreme, prostora in kompetenc, temveč predvsem od človeka. Zato moram poznati karakter posameznika, da lahko presodim, ali je na pravem delovnem mestu. V tem je tudi tista 'čarovnija', da delo opravlja z veseljem, z naravnim odnosom in brez nepotrebnega napora.«

Kako pa ste vpeti v lokalno okolje?

»Veliko pozornosti namenjamo mladim. Sodelujemo z osnovnimi šolami, izvajamo program Mladi meroslovec in obiskujemo tudi vrtce. Povezani smo s srednjimi tehničnimi šolami, kjer omogočamo počitniško delo, vajeništvo, raziskovalne naloge in prakse.

Zaposlujemo lokalno, čeprav vedno bolj tudi širše. Pomembno se mi zdi, da se človek na delo vozi čim manj časa in da ima kakovost življenja tudi po delovniku.

Podpiramo denimo tudi gasilce in športne klube ter druga razna lokalna društva.«

Kaj bi si želeli, da bi mladi razumeli o vaši panogi?

»Pogosto nas zamenjajo za vremenarje (smeh). Res preverjamo, kako merila merijo, ampak ne napovedujemo vremena. Naša panoga je privilegij. Vstopamo v toliko različnih podjetij. En dan si v zdravstvenem domu, naslednji v avtomobilski proizvodnji, tretji pa spet nekje drugje. To ti da širino in spoštovanje do vsakega poklica.«

Nam lahko poveste kakšen je vaš tipičen dan?

»Običajno se začne zelo zgodaj, saj sem po naravi jutranji tip. Večinoma grem spat okoli devetih, zato mi zgodnje vstajanje ne predstavlja težave. Zajtrk je preprost, tradicionalen slovenski – kos kruha z marmelado. Posebno vrednost pa ima tistih petnajst minut, ko si z možem vzameva čas za skupno kavo in miren začetek dneva.

Zatem peljem otroke v vrtec, nato pa v službo, kjer se že ob sedmih začne delovni ritem. Ponedeljke in petke namenjam predvsem delu v podjetju, saj imamo takrat več notranjih sestankov, sicer pa je moj urnik pogosto razgiban tudi zaradi terenskega dela s ključnimi strankami. Velik del časa posvečam ekipam, delo za računalnikom pa je vse prej kot enolično.

Popoldne je rezervirano za družino. Trenutno nama z možem precej časa in energije vzame tudi gradnja hiše. Včasih sem redno obiskovala fitnes, vendar sem sprejela, da ne gre vse hkrati. Treba je znati sprejemati kompromise.«

Kako pa skrbite za psihološko higieno?

»Zelo podpiram pogovore pri psihologu. V slovenskem prostoru je že sama misel na to pogosto še vedno tabu. Ko sem sama naredila ta korak, sem ugotovila, da gre za obliko podpore, za katero sploh nisem vedela, da jo potrebujem. To je ura, namenjena izključno meni; je prostor za razmislek, za umiritev in iskren pogled vase. Ne gre nujno za travme. Včasih gre preprosto za pogovor o življenju. 

Lani se me je zelo dotaknila pot v Saudovo Arabijo, kjer sem prvič neposredno občutila, kako krhek je lahko mir. Tudi o takšnih izkušnjah je pomembno spregovoriti.«

Katera vrednota vam pomeni največ?

»Izpostavila bi tri: iskrenost, mir in hvaležnost.

Iskrenost se pri meni kaže v tem, da govorim tako, kot čutim. Mir pa je kakovost, ki si je želim tako doma kot v podjetju. Pomeni zavesten odnos do tega, kakšno energijo prinašam v prostor.

Hvaležnost pa skušam živeti v vsakodnevnih drobnih trenutkih. Zvečer imamo z otroki navado, da ob pravljici vsak pove, kaj lepega se mu je zgodilo. To smo zapakirali v rutino, ki mi veliko pomeni.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.