Žan Šude: »V približno pol leta se bomo preselili na eno lokacijo, kjer bomo zgradili novo proizvodno halo«

Podjetno z Žanom Šudetom. Kako iz garaže zgraditi globalno proizvodnjo in ostati korak pred konkurenco.

Ko je epidemija covida-19 čez noč ustavila festivale in javna praznovanja, je Žan Šude ostal brez posla. Kot vodja proizvodnje profesionalne pirotehnike je prek svojega podjetja sodeloval s podjetjem Hamex, a se je ob zaprtju javnega življenja posel praktično ustavil v trenutku. Namesto ognjemetov je sledila negotovost - in odločitev, da začne znova.

Danes je Žan Šude ustanovitelj in gonilna sila podjetja Zan Projectiles, specializiranega proizvajalca krogel za športno strelstvo in lov, ki skoraj 99,5 odstotka prodaje ustvari na tujih trgih. Lani so presegli milijon evrov prihodkov, njihovi izdelki pa končajo v ZDA, Evropi in na Bližnjem vzhodu.

Zgodba se je začela skromno - z oglasom na eBayju in naročilom za 20 evrov. Nadaljevala se je z neprespanimi nočmi, zvokom telefona ob vsakem novem naročilu in improvizirano proizvodnjo v garaži. »Moraš biti malo nor, sicer ne prideš tja, kjer si danes,« pravi Šude, ki je iz hobija in lastne potrebe po boljšem izdelku zgradil podjetje, ki danes razvija lastne proizvodne procese, vlaga v avtomatizacijo in načrtuje širitev na ameriški trg.

To je zgodba o podjetniški trmi, tveganju in rasti: od minus 6000 evrov začetnega vložka do globalno usmerjene proizvodnje, ki dokazuje, da se lahko tudi iz krize rodi nova industrijska priložnost.

Zaradi epidemije ste ostali brez posla. Povejte za začetek kaj več o tem.

»Pred tem sem delal v podjetju Hamex, sicer prek svojega podjetja. Vodil sem proizvodnjo profesionalne pirotehnike: od ideje do izvedbe izdelave in nadzora proizvodnih procesov.

Pirotehniko smo uporabljali za festivale in praznovanja. V času koronavirusa se je posel ustavil praktično v trenutku. Tako sem ostal doma. Pred tem sem sicer polagal keramiko, zato sem se začel znova javljati na telefon in se odzivati strankam, ker so me še vedno klicale - in me še danes.

Takrat tega nisem delal že nekaj let, zato tudi ni bilo več toliko kontaktov in dela je bilo manj. Potem sem si rekel: nekaj moram početi, ker ni bilo dovolj za preživetje. Tako sem začel razmišljati, da bi poskusil prodajati krogle za zračno puško, ki sem jih že leta prej izdeloval zase. Rekel sem si: zakaj tega ne bi poskusil prodati na eBayju? Z nekaj težavami mi je nato uspelo urediti oglase na eBayju.

Na začetku ni bilo veliko. Prišlo je naročilo za 20 evrov, potem drugo … Največ kupcev je bilo iz Amerike. Spomnim se, kako sem bil takrat čisto vznesen. Seveda, v Ameriki je bil dan, jaz pa sem bil doma ponoči. Ko je prišlo naročilo, je telefon zazvonil z zvokom, ki ga nikoli ne bom pozabil - tisti »čink«, kot pri starih blagajnah. Ta zvok imam še danes shranjen v telefonu.

Telefon sem puščal v dnevni sobi, zvok sem slišal in spati nisem mogel. Takrat je bilo vse polno adrenalina. Tako se je začelo. Najprej eno, potem dve naročili … Na koncu nisem več nič spal. Telefon sem moral utišati, ker je zvonil skoraj ves čas. Ko je zazvonilo, sem vstal in šel pogledat, kaj se je zgodilo. Bil sem ves čas v adrenalinu - kupcu sem takoj odgovoril, se zahvalil za naročilo, bil je vesel, ker je dobil takojšen odziv. Doma so me gledali, kot da sem 'padel z Lune', ampak tako se začne. Moraš biti malo nor, sicer ne prideš tja, kjer si danes.

Naročil je bilo vedno več in kmalu sem imel težave z izdelavo, ker jih je bilo preveč za ročno delo. Vmes sem imel tudi kup težav z bankami in pošto, ker banka ni hotela delati z mano, jaz pa sem želel vse uradno voditi prek s. p. Ko sem povedal, da prodajam nekaj, kar ima povezavo z orožjem, so začeli komplicirati.

Na koncu sem se z eno banko le dogovoril, da je zanje sprejemljivo. Z DHL-om smo se tudi nekako uskladili, da so razumeli, kaj prodajam, da v bistvu ne gre za nič nelegalnega. Težave so se sicer še pojavljale, a smo jih sčasoma uredili. Danes se s tem več ne ukvarjamo.

Ko je šlo naročil vedno več, sem začel razmišljati, da bom moral proizvodnjo avtomatizirai, torej ne več na roke, ker sem imel vsak dan razbolelo ramo. Po kontaktih sem prišel do človeka, ki se ukvarja s podobnimi stroji. Priskrbel je prvi stroj, ki je to avtomatsko metal ven.

Takrat se je vse še bolj premaknilo. Vmes sem malo oglaševal na Facebooku, trgovine so opazile izdelek, odzivi so bili odlični in prva trgovina je oddala naročilo. Takrat sem si rekel: zdaj bo treba to povečati, ker so naročili toliko, da sem imel cel teden dela samo zanje. Hkrati pa so prihajala še dnevna naročila. Kar naenkrat sem imel problem v proizvodnji.

Potem se je javil še distributer iz Savdske Arabije, zdajšnji distributer, ki je želel dve paleti. Rekel sem si: ni šans, tri leta bom rabil, da to naredim. Takrat smo šli resno v avtomatizacijo in stroje. Naročilo sem sprejel, a povedal, da potrebujem dva meseca. In res: v dveh mesecih sem imel stroj, ki je to delal. Nato je trajalo še približno mesec, da je pošiljka prišla v Savdsko Arabijo. Vse skupaj se je odvilo zelo hitro in tako se je zares začelo.

Ko me je kontaktirala prva trgovina, sem si rekel: mogoče pa to res uspe. Takrat sem se odločil, da gremo v to resno. Keramiko sem dal malo na stran in delal sem samo še to, kar je bilo treba, da sem zapolnil luknjo v prihodkih. Hodil sem popoldne, za vikende in delal cele dneve. Res cele dneve, tudi ponoči.

Začel sem v garaži. Prostor sem si uredil tako, da je bil kolikor toliko primeren. A po dveh mesecih je postal premajhen. To je bilo na Jarški cesti in nekoč mi je vlačilec pripeljal material. Takrat se je zapletlo. Prvič, vlačilec na Jarško cesto ne sme. Drugič, naredil je zastoj vse do obvoznice. Voznik mi je pustil tono in pol težko paleto. Nisam imel viličarja, imel sem roke. In sem tisti svinec - kos je težek 60 kilogramov - na roke znosil. Tega ne bom nikoli pozabil.

Takrat sem si rekel: dovolj, rabim primeren prostor. In sem proizvodnjo preselil v Hamex, tja, kjer sem prej delal. Tam so imeli proste prostore, zato mi je lastnik rekel, naj pridem, da bo služil vsaj z najemnino. Tudi tam je po enem letu postalo premajhno, zato smo šli v Kamnik, kjer smo še danes, a ne bomo več dolgo.

Zdaj smo v Kamniku na dveh lokacijah. V približno pol leta se bomo - če bo šlo vse po načrtih - preselili na eno lokacijo, kjer bomo zgradili novo proizvodno halo ali pa bomo prostor najeli. Cilj je, da bo vse na enem mestu. Tako je iz »nič« prišlo do tega, kjer smo danes.«

Torej se je začelo kot hobi?

»Začelo se je kot hobi. Zelo rad streljam, že od malega. Z zračno puško sem se doma zabaval, potem sem tekmoval v disciplini deset metrov. Kasneje sem imel težave s hrbtom in sem moral nehati, nato sem prešel na športno streljanje s puško ('sniper'). A trening je bil drag - strelivo je drago, strelišč nimaš povsod in stroški so veliki, ker nimaš dostopa vsak dan.

Zato sem si rekel: kaj pa če bi treniral z moderno zračno puško, da bom boljši? Kupil sem boljšo zračno puško in prišel do krogel. Na trgu ni bilo takih, ki bi mi bile všeč, in sem si rekel: to se da narediti boljše. Rad ustvarjam, rad razmišljam, kako bi kaj izboljšal. In sem naredil svoj izdelek, ki je deloval zelo dobro. Prav zato se je tudi 'scale-up' zgodil tako hitro, ker je bil izdelek res dober. Ljudje so to prepoznali.«

Kaj ste po izobrazbi? 

»Po izobrazbi sem tehnik zdravstvene nege. Hitro sem ugotovil, da to ne bo šlo. Že v drugem letniku, ko sem začel s prakso, sem si rekel: ojoj, to sem zabluzil. A sem vseeno dokončal šolanje, ker sem si rekel: v življenju lahko delaš karkoli - ni nujno, da delaš to, za kar imaš izobrazbo.

Zelo sem vesel, da nisem ostal v zdravstvu. Tam je en velik kaos, možnosti napredovanja je malo in če si sposoben, nisi nujno nagrajen. V podjetništvu je drugače: če daš energijo in pokažeš rezultate, greš naprej.«

Kakšen je bil začetni kapital, kako ste se financirali prve mesece? 

»Začetni kapital je bil minus 6000 evrov. Izposodil sem si 6000 evrov od partnerke. Rekel sem si: več kot tega ne morem izgubiti. In že v prvem mesecu po večjem naročilu - ko sem kupil stroje - sem ta vložek pokril. Prišel sem na nulo in nato v konkreten plus. Od takrat naprej vsak evro, ki ga zaslužimo, vlagamo nazaj v podjetje.«

Kaj je največja tehnična razlika med vašimi projektili in konkurenco? Kje ustvarjate dodatno vrednost? 

»Dodatna vrednost je v detajlih - takih, ki jih brez poznavanja strelstva težko razložiš. Na dolgi rok pa je ključ inovativnost. Danes smo prepoznani kot najbolj inovativno podjetje na tem trgu. In prav zato verjamem, da imamo velik potencial: ker vse, kar dobimo, vlagamo nazaj in s tem ostajamo korak pred drugimi.

Pri hitri rasti se pojavi problem: ko greš z 2000 krogel na dan na 200.000, kvaliteta pogosto trpi zaradi količine, razen če ogromno vložiš v avtomatizacijo. Najprej moraš narediti 'scale-up', da prideš do denarja, potem pa ta denar vložiš, da izboljšaš kakovost in nadoknadiš, kar je trpelo. To je stalni proces: korak naprej, nato popravek, potem spet naprej.«

Kdo je vaša konkurenca? 

»Nekaj podjetij je v Nemčiji, na Češkem, nekaj v Ameriki. Recimo, da so trije ali štirje konkretni igralci, s katerimi tekmujemo neposredno. Na začetku so se mi smejali - na prvem sejmu prav vsi. Bil sem star okoli 32 ali 34 let, bled, otroški obrazek … Ampak mene to samo podžge. Danes čutijo veliko spoštovanje. Zdaj me spremljajo - in me že kopirajo.«

Kaj je vaše tržišče?

»Športno strelstvo in tudi lov. Naš glavni trg so krogle za zračne puške. Močnejše zračne puške so PCP (pre-charged pneumatic), ki imajo 300-barsko jeklenko in z njimi narediš serijo strelov z močjo, primerljivo z malokalibrsko puško ali več. To nima več zveze s klasičnimi 'feder' zračnimi puškami. To je orožje in tudi v Sloveniji za določene potrebuješ dovoljenje.

Zdaj smo šli tudi na ognjeno orožje: na pištolske krogle, tudi za športne discipline, na primer IPSC. Ta trg je stokrat večji. Zračni trg je manj kot odstotek celotnega trga, zato je potencial ogromen. Prišli smo z zelo kakovostnim izdelkom, ki ga trg prepoznava, in vidim, da nas bo prav ta izdelek letos dvignil na novo stopničko.«

Ste na tem trgu že velik igralec? 

»Trenutno še ne. Ravno zato vidim velik potencial: če pokrijemo dva odstotka trga, govorimo o brutalnih številkah.«

Omenili ste, da ste morali zaradi kvantitete za določen čas sprejeti kompromis pri kakovosti. Je to pomenilo, da ste morali pozneje, ko ste kompromis odpravili, v proizvodnji kaj na novo razviti?

»Večinoma smo vse razvijali sami. Oprema, stroji, celoten proces, to je bila najprej moja ideja v glavi. Potem pa sodelujemo s podjetji, ki se ukvarjajo s strojništvom, avtomatizacijo in kontrolnimi sistemi za kakovost. Oni nam nato izdelajo, kar potrebujemo.«

Imate kaj patentirano?

»Ne, nič ni patentirano. Zato tudi ničesar ne kažemo. Proizvodnja je zaprta, nihče nima dostopa. Ni obiskov, ne snemamo videov iz proizvodnje. Veliko ljudi me je že prosilo, da bi prišli posnet, ker bi bila to na YouTubu odlična reklama, ampak konkurenca je naredila napako. Jaz sem se iz njihovih videov ogromno naučil: če veš, kaj gledaš, izveš praktično vse. Če si laik, ne vidiš nič, če pa veš, kaj iščeš, se naučiš preveč.«

Koliko časa ste razvijali prvi izdelek, preden ste bili zadovoljni z rezultatom?

»Rekel bi, da približno pol leta. Če ti je jasna fizika in mehanika, gre lahko kar hitro do dobrega izdelka. Pomaga tudi, če imaš okoli sebe prave ljudi: orodjarje in druge strokovnjake. V tem poslu se mora razvoj odvijati hitro. Ko imaš idejo, jo moraš čim prej spraviti v skico, orodje, prototip, preizkus. Hitrost je zelo pomembna.

Jaz na hitrost gledam tako: ko enkrat ujameš val, ga moraš jahati. Če se ustaviš, izgubiš. Zato stalno razvijamo nove izdelke in z njimi gradimo prihodnji razvoj. Če se razvoj ustavi, tudi denarja za naslednji korak ni več.

Težava pri rasti je likvidnost in nadzor sistema. Najlažje je povečati obseg, težje pa je to držati skupaj in ohraniti kakovost. Največ energije posvečam temu, da je sistem stabilen, zdrav in da napredujemo iz zdravega stanja, ne iz bolnega, ker sicer prej ali slej padeš.«

Seveda imate svoj razvojni oddelek?

»Jaz sem razvojni oddelek.«

Kako potem poteka razvoj novega proizvoda?

»Najprej dobim idejo. Nato naredimo novo orodje, novo pripravo ali nov stroj. Izdelek najprej naredim na roke, potem grem na strelišče in testiram. Popravljam, dokler ne pridem do točke, ko rečem: Zdaj je to zame v redu.

Potem pošljem vzorce drugim strelcem - deset do 15 strelcem z različnimi puškami. Vsaka puška ima svojo specifiko, ni nujno, da nekaj deluje povsod enako. Oni mi dajo feedback, in na podlagi tega odločim, ali je izdelek dovolj dober za trg.

Ko izdelek zaključim, ga predam proizvodnji, ljudi naučim, kako se dela, da ostane kakovost. Potem rečem: Ok, otroka sem predal, in grem naprej na naslednjega.«

Omenili ste, da proizvodnja poteka v Kamniku. Katere so bile največje tehnične oziroma proizvodne ovire pri rasti podjetja?

»Največje težave so, ko greš iz majhnih količin, kjer lahko nekaj narediš ročno, v velike količine, kjer to ni več mogoče ali ni več zdravo. Najtežje je ugotoviti pravi proces in ga spraviti v stabilno industrijsko izvedbo.

Pogosto moraš razviti nov stroj, novo orodje, novo pripravo. In velikokrat ugotoviš, da v praksi ne dela najbolje. Potem greš nazaj, popraviš, poskusiš znova. Strojev, ki bi jih mi potrebovali, ne vzameš s police, tega ni. Moraš biti hkrati inženir, si stroj zgraditi v glavi in ga potem s partnerji tudi izdelati.

Pri količini se hitro zaplete: eno je delati v kilogramih, drugo je delati v tonah. Izziv je, kako material obdelati, da ne uničiš kakovosti.«

Kako zagotavljate konsistentno kakovost pri tako natančnih izdelkih?

»To je eden največjih izzivov. Prva stvar: potrebuješ orodje za testiranje kakovosti. Druga: moraš ugotoviti, kaj je zares pomembno, kateri detajli na krogli odločajo, da je natančna in dobra. Za to smo porabili ogromno časa. Danes mislim, da poznamo ključne parametre, a nikoli ne veš vsega.

Na podlagi tega potem merimo in preverjamo. Vsaka serija se mora pregledati in izmeriti. V seriji se vmes kontrolira, ali smo še vedno znotraj parametrov. Če je, je ok. Če ni, se ustavi in popravi.«

Koliko prodaje ustvarite na tujih trgih in kateri so ključni trgi?

»Približno 99,5 odstotka prodaje gre v tujino. V Sloveniji prodamo skoraj nič. Zdaj smo nekaj začeli prodajati s pištolskimi kroglami, ampak je še vedno malo.

Največji trg je Amerika. Temu trgu posvečam največ časa, ker so zelo patriotski in pogosto preferirajo domače izdelke. Zato razmišljamo, kako bi imeli tam več nadzora in boljšo logistiko. Letos bomo zelo verjetno odprli podjetje v ZDA. Želim si svojo zalogo v Ameriki, da smo hitri in prilagodljivi.

Zdaj, ko nekdo naroči, lahko traja tri mesece, da pride do njega. To je problem, ker naročajo, ko izdelka 'zmanjka' in je trg prazen. Če bi imeli stalno zalogo, bi po občutku prodali vsaj dvakrat več. To je zame en od ključnih potencialov, ki ga lahko relativno preprosto izboljšamo.«

Kako ste kot majhno slovensko podjetje prodrli na tako zahteven ameriški trg?

»S fizično prisotnostjo. Če te ni tam, bo nekdo drug. Hodili smo na tekmovanja, kjer se zbere industrija. Tam spoznaš ključne igralce, tekmovalce, strelce. Navežeš osebne stike, ljudje vidijo, da si resen. Potem iz tega gradiš marketing, trgovine, distributerje. Prek interneta tega ne narediš dovolj.«

Se boste morali preseliti v Ameriko?

»Nimam te želje, pustim pa opcijo odprto. Če bi tukaj postalo izjemno neugodno, bi šel. Slovenijo imam rad in mi je tukaj najlepše. Če pa se kje vidim, se vidim v Ameriki. Tam bi z manj truda verjetno dosegel več, ker podpirajo gospodarstvo. Pri nas imam pogosto občutek, da so nagrajeni tisti, ki se izmikajo, pridni pa dobijo 'po glavi'.«

Prodajate predvsem B2B (business to business)?

»Da. B2B je glavno — 95 ali 93 odstotkov prometa. Nekaj malega je B2C (business to costumer, op. a.), temu se izogibam, ker si hitro v konfliktu s trgovinami in cenami.«

Kakšna je bila rast prihodkov v zadnjih letih?

»Lani smo prišli na milijon evrov. Letos bo približno podobno. Brutalen razvoj nam je naredil težave: mislili smo, da bo trajalo pol leta, pa je trajalo leto in pol. Zato letos ni bilo večje rasti, dobiček pa je še vedno dober.

Zdaj pa so novi izdelki na trgu, in mislim, da bo letos leto, ko naredimo preskok. S pištolskimi kroglami, z novimi izdelki za zračni segment in tudi z nekaterimi povsem drugimi zadevami, recimo zaščito kovinskih delov, nanos premazov. Razmišljam o tem, da bi šli v dve ali tri veje, da malo razbijemo monotonost.

Seveda je vprašanje, kaj bo jutri rekel Donald Trump - žal smo zelo odvisni od tega, kaj se tam dogaja.«

Koliko ljudi zaposlujete?

»Štiri. Občasno pa imam še dva, ki pomagata prek svojih podjetij, ko je panika. Število zaposlenih skušam držati nizko in raje vlagati v avtomatizacijo. Dolgoročno imaš tako več kontrole. Pri ljudeh imaš dobre dni, slabe dni, bolniške, dopuste, regres … Zaposlujem tam, kjer se ne da drugače.«

Kako se soočate s tveganji v regulirani panogi, ki je pogosto pod drobnogledom javnosti?

»Orožje bo žal vedno prisotno, ker smo ljudje takšni, kot smo. Športno strelstvo in lov bosta po mojem ostala. V vojaški segment se ne nagibamo toliko - to je lahko zdaj na vrhuncu, čez deset let pa bo drugače. Veliko podjetij, ki so se odprla zaradi vojne, se bodo po mojem mnenju kmalu zaprlo. Ko se stvari umirijo, naročil ne bo več toliko.

Mi raje ciljamo šport in lov - trg je manjši, ampak stabilnejši.«

Imate težave pri dobavi surovin ali s cenami kovin?

»Zaenkrat je svinec, ki je naša glavna surovina, precej stabilen. Vse ostalo gre gor - dodatki v svinec, baker … Vedno pa obstaja tveganje, da bo nekdo omejil izvoz, kot se je zgodilo pri antimonu ali srebru, in cene skočijo. Za zdaj je stabilno.«

Kje vidite podjetje čez pet let? 

»Čez pet let želim, da postanemo vodilni in največji proizvajalec krogel v zračnem segmentu. Pri ognjenem orožju pa želim zgraditi svetovno prepoznaven brand, ki bo kakovosten in inovativen. Da ne bomo 'eni izmed tistih', ki delajo samo za dobiček, ampak da bomo ustvarjali nekaj novega, boljšega. Ljudje nas zato podpirajo.

Širitev prostorov se bo zgodila že letos, ker smo trenutno v premajhnem prostoru. Želim si ostati brez investitorjev, ker želim, da ostane krmilo v mojih rokah. Investitorje pogosto zanimajo samo številke, te pa niso vedno pravi pokazatelj potenciala. Razvoj stane, in dokler novih izdelkov ne začneš prodajati, številke izgledajo slabše, čeprav se v ozadju dela ogromno.

Rast imamo že tako dovolj hitro. Če bi dobil investitorja, bi to pomenilo še več dela in problemov v prekratkem času. Tako da sem trenutno zadovoljen z rastjo, ki jo še lahko kontroliram.«

Boste ostali pri projektilih ali razmišljate tudi o orožju?

»Orožje me ne zanima. Tega ne bi nikoli delal, ker me ne vleče. Konkurenca je ogromna. Vidim pa potencial v drugih procesih. Ker razvijamo nove procese in avtomatizacijo, bi lahko v prihodnje delali tudi kaj povsem drugega na povsem drugem trgu. Bolj vidim možnost v storitvah kot v izdelkih. Počasi se s tem igram, sekundarno. Primarno pa ostajam fokusiran na obstoječi posel.«

Koliko na teden danes v resnici delate in kako je bilo na začetku?

»Na začetku je bilo noro. Dve, tri ure spanja na dan. Ves čas sem se zbujal in odgovarjal strankam. Zdaj je bolje, ker imam ljudi, ki jim lahko zaupam. Jaz se fokusiram na nove izdelke, ostalo se porazdeli.

Delam recimo deset do 12 ur na dan. Včasih si vzamem kak dan prost: surf, gokart, avto, streljanje, plezanje. Pomembno je, da si vzameš čas zase. Če pregoriš, si naredil škodo.

Še vedno pa se dela tudi za vikende. Ne vedno fizično v podjetju, ampak urejam marketing, usklajujem, razmišljam. V razvoju je težko ločiti, kaj je delo in kaj zabava - meni je vse skupaj zabava.«

Ste kdaj razmišljali, da bi odnehali?

»Ne, da bi odnehal, ne. Sem pa imel veliko dni, ko bi najraje vse zažgal. Trma je moja vrlina. Veliko ljudi odneha prehitro. Jaz pa, če je vsaj minimalna možnost, poskušam, dokler ne uspe. Do zdaj mi je še vedno uspelo, če je bila ideja vsaj približno realna.

Velikokrat grem domov z mislijo, da bi vse 'zakuril', potem se umiriš, dobiš novo idejo, poskusiš še enkrat in en dan greš domov vesel, ker ti rata. Zato ne morem reči, da se tega ne bi šel. V tem poslu uživam.«

Kako so vas domači gledali na začetku? So vas podpirali ali dvomili?

»Na začetku so me imeli za norega, ker niso razumeli vizije in ni bilo nič za pokazati. Hkrati pa so me občudovali, ker me poznajo - karkoli sem se lotil, sem bil uspešen. Jagode, keramika, pirotehnika … Tudi tu je bilo podobno.

Bilo je težko, ker sem res delal cele dneve. Imel sem dva majhna otroka. Zdaj je lažje. Zdaj razumejo, otroka tudi razumeta, kaj počnem, zanimata se, gresta v proizvodnjo, pomagata, pogovarjamo se. Lepo nam je, nič nam ne manjka. Na začetku je bilo več nerazumevanja, zdaj se je to umirilo. Načeloma so me vedno podpirali: partnerka mi je posodila začetni denar, brez podpore tega ne bi naredila.«

Katera je bila vaša največja napaka v poslovanju do zdaj?

»Največja napaka je, da sem včasih prehiter in odprem preveč razvojnih projektov hkrati. V glavi imam plan, da bo čez pol leta končano in bo prineslo denar, potem pa traja leto ali leto in pol. Takrat ne veš, kam najprej usmeriš denar in kje bo najprej povratek.

V zadnjem letu smo bili ravno v taki točki: trije do štirje odprti projekti, rezultata še ni bilo, denar pa je šel. Vedel sem, da ko pridejo do konca, se bo začelo odvijati. Zdaj smo že tam. Od štirih sta še dva odprta, ampak se lažje diha.

To je moja slabost: preveč agresiven in energičen. Hočem preveč takoj. Po drugi strani pa nas je ravno to pripeljalo do sem. Če ne bi bil tak, ne bi bili tukaj.«

Kako usklajujete podjetništvo z družino?

»Težko je, ker je veliko potovanja. Čakata me Anglija in Nemčija, potem spet naprej, tri tedne me ne bo doma. Včasih je težko, ampak to je nujno zlo. Če te ni, bo nekdo drug tam in bo delal posel.

Doma so se navadili. V podjetju je zaposlena tudi moja sestra, živimo v isti hiši, in tudi ona lahko razloži, zakaj je to pomembno. Radi gremo na dopust. Zadnje leto ali dve je veliko lažje, ker lahko več stvari spustim in jih predam drugim.

Če hočeš rasti, moraš sprejemati kompromise. Ne bo stoodstotno tako, kot bi bilo po tvoje, bo pa 90-odstotno. In to je ok. Potem pa iščeš tistih deset odstotkov, kako izboljšati.«

Se vam zdi, da imate kot podjetnik dovolj podpore države ali ste prepuščeni sami sebi?

»Prepuščen si sam sebi. Država te bolj duši kot podpira. Preveč birokracije, ena oseba se ukvarja samo s papirji. Plačuješ zato, da sploh lahko delaš.

Spodbude? Teoretično so razpisi, ampak zahtevajo ogromno časa in energije, nihče ti ne pove, koliko časa bo trajalo, da dobiš denar. Na koncu potegneš črto: če delaš dobro, se ti pogosto skoraj ne splača ukvarjati z razpisi, ker bi enako energijo prej in bolje obrnil v konkreten projekt. Poleg tega si vezan na obveznosti - če se kaj zalomi, moraš denar vračati. Zato se raje zanašam nase. Mogoče rastemo malo počasneje, ampak stabilno in varno.

Seveda lahko vedno spokaš in greš drugam. Tudi o tem razmišljam. Slovenijo imam rad in upam, da se bo kaj izboljšalo. Ampak smo že blizu točke, ko se človek vpraša, ali je tu sploh še mogoče nadaljevati.«

Kaj je za vas uspeh?

»Uspeh je kombinacija vsega: številke, dobiček, prepoznavnost brenda. Če so številke rdeče, ne moreš reči, da si uspešen. Dobiček mora biti.

Pomembna je prepoznavnost pri uporabnikih: kako te vidijo strelci, kupci. Kako me vidijo sosedje, mi je vseeno. Če nas kupci vidijo kot kakovostne in inovativne in če so številke v ozadju zdrave, takrat smo uspešni.

V podjetništvu je tako: če ne rasteš, padaš. Če stagniraš, te konkurenca prehiti. Edina pot je rast, in to pomeni ogromno dela in energije. Če ne boš ti, bo nekdo drug.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.