Osnovna šola Bistrica pri Tržiču opozarja na uničevanje in smetenje šolskega igrišča ter poziva skupnost k skupni odgovornosti.
Osnovna šola Bistrica pri Tržiču je v javnem pozivu opozorila na nevzdržne razmere na šolskem igrišču, ki je dostopno vsem vaščanom.
Zaposleni se skoraj vsak dan, zlasti ob vikendih, srečujejo s plastenkami, pločevinkami in drugo embalažo, odvrženo po igrišču, poleg tega pa beležijo poškodbe ograje in druge šolske lastnine. Šola je zato postavila odločno vprašanje: kako dolgo še?
Smetenje ni edini problem
Šola poudarja, da ne gre zgolj za vprašanje smeti, temveč za odnos do skupnega prostora in do ljudi, ki ga dnevno uporabljajo za delo, igro in šport. Na igrišču so postavljeni koši za odpadke, ki se sicer tudi uporabljajo, zato je toliko težje razumeti, zakaj toliko smeti konča na tleh, ob ograji in na športnih površinah. Posebej so opozorili tudi na lastnike psov, ki igrišče neustrezno uporabljajo za sprehajanje živali.
Šola je spomnila, da je igrišče pod videonadzorom – kar ni grožnja, temveč dejstvo, ki ga objavljajo, ker prošnje in opozorila sama po sebi ne zadoščajo. Poziv je namenjen vsem: učencem, mladostnikom, staršem, krajankam in krajanom ter vsem ostalim uporabnikom šolskega prostora. Šola skupnost poziva k pogovoru z mladimi, k zgledu odraslih in neposrednemu odzivu, kadar pride do neprimernega ravnanja.
Zapiranje igrišča – skrajni ukrep
Šola je poudarila, da si zapiranja igrišča ne želi, a hkrati opozorila, da dnevno pospravljanje za drugimi in popravljanje namerno povzročene škode ne more postati samoumevno. Kot skrajni ukrep omenjajo omejitev dostopa ali zaprtje, a si tega izrecno ne želijo.
Rešitve ne vidijo v ključavnici na vratih, temveč v skupnostni odgovornosti, kjer bo dovolj, da se skupaj zavedamo: gre za prostor otrok in skupno igrišče.
»Kje se bodo potem igrali naši otroci?«
To vprašanje staršev in krajanov šola razume, a ga obrne: kdo bo poskrbel, da bodo otroci zjutraj prišli na čisto, varno in nepoškodovano igrišče?
Krajani predlagajo konkretne rešitve
Objava je sprožila živahno razpravo med starši in krajani. Nekateri predlagajo praktične ukrepe z nizkimi stroški: razsvetljavo na senzorje gibanja, premestitev košev neposredno na mesta zbiranja skupin in dosledno pregledovanje posnetkov videonadzora.
Drugi opozarjajo, da zaprtje igrišča ni rešitev, saj bi mladostniki splezali čez ograjo in jo samo še hitreje uničevali. Pojavljajo se tudi predlogi o delnem zaklepanju v nočnih urah, čistilnih akcijah z vključenimi učenci ter pogostejši prisotnosti policistov in občinskih redarjev.
Skupna nit komentarjev je jasna: odgovornost za skupni prostor se začne pri posameznikih in v družinah, šola pa tega problema sama ne more rešiti. Večina krajanov si želi ohraniti igrišče odprto, a zahteva spoštovanje skupnih pravil. Šola je v pozivu zapisala, da si želi skupnosti, v kateri bo dovolj reči – to je prostor naših otrok, zato bomo zanj skupaj skrbeli.
