Lira Galieva, avtorica aplikacije Peaksters: »Tudi otrok, ki trenira šestkrat na teden, potrebuje dobre gibalne temelje«

Podjetno z Liro Galievo, ustanoviteljico blejskega podjetja NEOanalytics. O zamisli, ki jo je dobila ob težavah svojih otrok, in kako danes z ekipo išče ravnotežje med tehnologijo, igro in vztrajnostjo.

Ko ji je trinajstletna hči povedala, da jo bolijo hrbet in kolena, jo je najbolj presenetilo, kako samoumevno se je deklici to zdelo. Podobne težave naj bi imeli tudi drugi v njenem športnem klubu. Kmalu zatem je pri sinu, ki redno trenira hokej, opazila slabo telesno držo. Začela je iskati pomoč in ugotovila, da redni športni treningi ne pomenijo nujno tudi celovitega razvoja osnovnih gibalnih sposobnosti.

Iz osebne izkušnje je nastal Peaksters, aplikacija blejskega podjetja NEOanalytics, ki združuje vodene vaje, elemente igre in analizo gibanja s pomočjo umetne inteligence.

Z ustanoviteljico Liro Galievo smo se pogovarjali o nastanku podjetja, odzivih otrok, podpori slovenskega podjetniškega okolja in življenju na Bledu. Odkrito je spregovorila tudi o zahtevnosti selitve ter priznala, da ravnotežje med delom in zasebnim življenjem trenutno ostaja njen velik izziv.

Podjetno o podjetju

Podjetje NEOanalytics je junija 2022 v Ribnem pri Bledu ustanovila Lira Galieva. Zamisel za njegov glavni izdelek, aplikacijo Peaksters, je dobila, ko je pri hčeri opazila bolečine v hrbtu in kolenih, pri sinu hokejistu pa slabo telesno držo. Preden se je lotila razvoja, se je o podobnih težavah pogovorila s 30 trenerji iz različnih držav.

Peaksters je aplikacija za otroke, stare od šest do 14 let. Prek kamere telefona z umetno inteligenco spremlja gibanje ter sproti popravlja tehniko, ravnotežje in držo. Vadba traja 15 minut na dan, poteka doma brez pripomočkov in je zasnovana kot igra z misijami, stopnjami in nagradami. Aplikacijo je mogoče brezplačno naložiti, vadba pa je plačljiva z naročnino, ki se v slovenski trgovini App Store začne pri 5,99 evra na mesec. Po navedbah podjetja so program preizkusili s 160 otroki. Za pilotne projekte se dogovarjajo z 18 športnimi klubi, od katerih jih je deset podpisalo pisma o nameri.

Družba NEOanalytics d. o. o. je v celoti v lasti ustanoviteljice. Lira Galieva jo kot direktorica vodi skupaj s tehničnim direktorjem Pavlom Chermyaninom, ekipo pa dopolnjujeta še produktni vodja in trener. Leta 2025 je družba ustvarila nekaj več kot 310 tisoč evrov čistih prihodkov od prodaje, leto prej 43 tisoč evrov. Večja rast se pričakuje letos, saj je aplikacija v trgovinah za iOS in Android na voljo od pomladi 2026.

Kaj vas je spodbudilo k razvoju aplikacije?

»Ta zagonski projekt se ni začel z iskanjem težave na trgu, ampak z mojo osebno težavo. Hči je bila stara trinajst let, ko je prišla k meni in rekla: 'Mami, bolijo me hrbet in kolena, ampak to je normalno, vsi v našem klubu imajo takšne težave.' Povedala je tako mirno, kot da je to nekaj povsem običajnega.

Potem sem s sinom odšla na Češko, kjer je igral hokej in prejel priznanje za najkoristnejšega igralca. Takrat sem ga, kot da bi bilo prvič, zares pogledala brez hokejske opreme in opazila njegovo držo. Doma sem začela spremljati, kako sedi med jedjo in učenjem. Spraševala sem se, kako je mogoče, da otrok, ki ima najmanj šest ur hokeja na teden, nima dobre telesne drže.

Začela sem iskati rešitve. Razumem, da je otrok v hokejskem klubu predvsem zato, da igra hokej, trener pa ima lahko trideset otrok. Tudi pri šolski športni vzgoji ni mogoče vsakemu nameniti individualne pozornosti. Za oba otroka sem našla spletnega trenerja, a je posamezna vadba stala od 30 do 50 evrov. Redna dodatna vadba je zato hitro postala velik strošek.«

Kako je iz tega nastala podjetniška zamisel?

»Takrat sem delala v skladu tveganega kapitala in trem ekipam pomagala pri pridobivanju financiranja. Na eni od predstavitev je ustanovitelj predstavljal rešitev za velika informacijska podjetja. Govoril je o tem, da zdravje zaposlenih vpliva na njihovo delo, in pokazal tehnologijo, ki spremlja gibanje ter pomaga pri pravilnem izvajanju počepov, sklec in drugih vaj.

Takrat se mi je povezalo: morda potrebujemo nekaj takšnega za otroke. Videoposnetek na YouTubu ne daje povratnih informacij. Osebnega trenerja ni vedno preprosto najti, poleg tega je lahko drag. Običajna aplikacija pa pogosto ponudi le načrt vadbe, starš mora nato otroka še vedno prepričevati, naj ga izvaja. Vsak starš ve, kako težko je lahko to.«

Kako velika je danes vaša ekipa?

»V osnovni ekipi smo štirje: jaz kot ustanoviteljica in direktorica, tehnični direktor, produktni vodja in trener. Novembra in decembra načrtujemo dodatne zaposlitve, najprej na področju marketinga.

Ker smo še v zgodnji razvojni fazi, sodelujemo tudi z zunanjimi izvajalci in ljudmi, ki nam pomagajo prostovoljno.«

Kaj za vas pomeni največji dosežek dosedanjega dela?

»Da otroci napredujejo. Da imajo boljše ravnotežje, boljšo držo in več samozavesti. Da ugotovijo, da nekaj zmorejo sami. To je zame največje priznanje.

Naš cilj niso medalje in pokali. V istem telesu živimo vse življenje, zato ga moramo poznati in mu zaupati. Želimo si, da bi otroci razvili telo, s katerim se bodo lahko samozavestno gibali.

Ko smo začeli, si nismo predstavljali, kako široka je težava. Na telefonu veliko stvari dosežeš s pritiskom na gumb. Pri resničnih izzivih pa ne gre vedno tako preprosto. Šport te uči, kako vstati po padcu, vztrajati, sodelovati z drugimi in se spoprijeti z zahtevnejšimi nalogami.«

Kako otroke prepričate v izvajanje vaj, ki se jim lahko zdijo dolgočasne?

»Otroci živijo v sodobnem svetu. Imajo telefone, igrajo računalniške igre in uporabljajo igralne konzole. Trenerji nam pripovedujejo, da otroci pridejo k njim igrat nogomet ali hokej, ne pa izvajat vaj za pravilni počep. Tega dolgočasnega dela si pogosto ne želijo.

Mi poskušamo uporabiti tisto, kar jim je blizu. Vključujemo zgodbe, videoposnetke, dosežke in otrokom prilagojeno oblikovanje. Razložimo jim lahko, zakaj je neka vaja pomembna, v jeziku, ki ga razumejo.

Še pomembnejši pa je občutek: 'To sem naredil sam. Jutri lahko ponovim in sem še boljši.' Najtežji del razvoja zato ni samo naučiti umetno inteligenco prepoznavati gibanje, ampak najti ravnotežje med elementi igre in dovolj zahtevnimi nalogami, ki jih otrok še lahko obvlada. To ravnotežje nenehno iščemo.«

Kakšni so odzivi otrok in staršev?

»Moj najljubši odziv je povezan z dnevi počitka. Dva tedna smo pripravljali potek vadbe, v katerega smo seveda vključili tudi počitek, saj je okrevanje del procesa. Otroci pa so nas skoraj takoj vprašali: 'Kje je naša vadba? Nočemo prostega dne.'

Mi smo razmišljali, kako jih bomo spodbudili k vadbi, oni pa so želeli vaditi več, kot smo jim ponudili. To je bil zelo lep trenutek.

Starši nam poročajo predvsem o napredku pri ravnotežju in koordinaciji. Nekateri pravijo, da so otroci že razvili navado in jih ni več treba priganjati. Seveda nam ne odgovorijo vsi starši, vendar so nam njihove povratne informacije zelo pomembne.«

Kaj otroke najbolj pritegne?

»Majhni izzivi, ki jih lahko premagajo, in občutek napredka. Moj sin je po obdobju vaj za stabilizacijo trupa med igranjem hokeja rekel: 'Mami, to so čarobne vaje. Ko se nekdo zaleti vame, ostanem stabilen, on pa pade. Na ledu se počutim, kot da imam petdeset kilogramov več.'

Otrokom veliko pomeni, ko razliko opazijo pri športu, ki ga imajo radi. Napredek je seveda odvisen od njihovega izhodišča. Tudi če otrok pet let trenira petkrat na teden, to še ne pomeni, da ima enako dobro razvite vse gibalne sposobnosti. Lahko je zelo dober pri svojem športu, drugje pa ima še precej prostora za napredek.

Pomemben je tudi odnos s trenerjem v aplikaciji. Ko smo ga poskusno zamenjali, so otroci spraševali: 'Kje je naš trener? Vrnite ga.' To nam je pokazalo, da ga doživljajo kot nekoga svojega, s katerim so že vzpostavili odnos.«

Kakšno vlogo ima pri aplikaciji umetna inteligenca?

»Brez nje takšne rešitve ne bi mogli ponuditi v tem obsegu. Pomaga nam, da jo lahko približamo velikemu številu otrok. Toda za vadbenimi vsebinami je ogromno človeškega dela in strokovnega znanja.

Umetno inteligenco uporabljamo tudi pri marketingu, prodaji in vodenju podjetja. Težko si predstavljam uro dela naše ekipe, v kateri ne bi odprli katerega od teh orodij. Plačujemo najmanj dvanajst različnih rešitev, med drugim za video, zvok in sestanke.«

Kako težko je k uporabi pritegniti trenerje in starše?

»S trenerji je razmeroma preprosto. Še preden smo začeli razvijati aplikacijo, sem opravila trideset pogovorov s trenerji z različnih koncev sveta. Vsi so potrdili, da otrokom ne morejo zagotavljati vsega, kar bi si želeli na področju osnovnih gibalnih sposobnosti. Primanjkuje jim časa, denarja, znanja ali drugih virov.

Pogovori se pogosto končajo z željo, da bi rešitev preizkusili. Pri starših je težje, ker pogosto predpostavljamo, da bo športni klub otroku zagotovil vse. Tudi sama sem naredila to napako in sinove težave z držo opazila pozneje, kot bi si želela.

Zato pri komunikaciji s starši veliko govorimo o težavi, ne samo o aplikaciji. Starši, ki redno spremljajo treninge svojih otrok, nekatere razlike lažje prepoznajo, saj lahko opazujejo več otrok hkrati. Otroke pa nagovarjamo z izzivi, igro in občutkom, da so dobrodošli ter da jim želimo pomagati.«

Kakšen je vaš poslovni model in kdo so vaši partnerji?

»Začeli smo s ponudbo neposredno družinam, ker smo želeli rešitev čim hitreje preizkusiti v praksi. Naslednji korak je sodelovanje s klubi in drugimi organizacijami.

Že zdaj dobivamo vprašanja klubov, ki bi aplikacijo priporočili staršem, ti pa bi se odločili za uporabo. Pojavljajo se tudi predlogi, naj sodelujemo s šolami in javnim izobraževalnim sistemom, vendar še nismo na tej stopnji. Pred tem želimo dodatno okrepiti raziskovalno in razvojno delo ter zanesljivo preveriti učinkovitost naše rešitve.«

Ste pri razvoju dobili podporo slovenskega okolja?

»Da, predvsem prek mentorstva, svetovanja, inkubatorjev in izobraževalnih programov. Podporo v Sloveniji občutimo zelo pozitivno in tukaj radi gradimo podjetje.

Pomagajo nam ljudje iz organizacij, kot so SPIRIT Slovenija, Start:up Slovenija, Tovarna podjemov in Gospodarska zbornica Slovenije. Naštela bi lahko vsaj deset ljudi, ki jih lahko prosim za pomoč. Vem, da bom dobila sestanek, nato pa še elektronsko sporočilo s koristnimi povezavami in nadaljnjimi koraki. To je za mlado podjetje zelo dragoceno.«

Kaj bi bilo treba izboljšati, da bi zagonska podjetja hitreje rasla?

»Pridobivanje naložb v zgodnji fazi je zahtevno. Toda ljudje in organizacije, s katerimi smo povezani, nam že zdaj veliko pomagajo, pogosto več, kot smo pričakovali.

Slovenija je majhna, včasih celo za preizkušanje izdelka. Skoraj na vsakem srečanju slišiš: če imaš dobro zamisel, razmišljaj mednarodno že od začetka. Tudi mi smo začeli z britanskim trgom.

Po drugi strani je Slovenija dobro izhodišče. Ljudje so odprti, povezave znotraj podjetniške mreže so dostopne, država je članica Evropske unije. Tukaj lahko zgradiš podjetje, ki se od začetka obrača navzven.«

Zakaj ste se z družino odločili za življenje v Sloveniji?

»Imam tri otroke in smo športna družina. Sama sem se ukvarjala s športom, tudi mož. Iskali smo državo z dobrimi možnostmi za šport, dobrim izobraževalnim sistemom in kakovostnim naravnim okoljem.

Moje prejšnje delo je bilo povezano s trajnostjo, zato je bilo okolje zame zelo pomembno. Šele ob vašem vprašanju ugotavljam, da tudi moj sedanji projekt združuje šport, izobraževanje in razmišljanje o dolgoročni vzdržnosti. Zaradi tega smo izbrali Slovenijo, zdaj pa tukaj razvijam takšen izdelek.

Peaksters je v celoti nastal v Sloveniji. Pred tem se nisem ukvarjala s športnimi projekti ali projekti za otroke.«

Kako zahtevno je bilo začeti znova v drugi državi?

»Zelo zahtevno. Prej smo živeli dobro in imeli urejeno življenje. Vedela sem, da imajo ljudje po selitvi vzpone in padce: najprej navdušenje, potem pride vsakdan, pogrešanje doma in stvari, ki ti niso več tako udobne. Pa sem si rekla, da se meni to ne bo zgodilo. To je bila velika napaka.

Tukaj sem skoraj štiri leta in šele po približno treh sem začela zares živeti. Prva leta so bila tako naporna, da se skoraj ne spomnim, kdaj sem se sprostila. Začenjala sem od začetka in vmes skoraj pozabila, kdo sem.

Doma z otroki govorim materni jezik, zunaj doma slovensko, pri delu pa angleško. Nenehno preklapljam med tremi jeziki. Obenem sem morala razumeti, kako delujejo podjetniško okolje, šolstvo in zdravstvo. Ni bilo preprosto, vendar mislim, da je vredno.«

Kako izbirate sodelavce?

»Imam staro teorijo, po kateri sodelavce razdelim na tri skupine: 0,8, ena in 1,2. Ena pomeni, da človek naredi natanko to, kar od njega pričakuješ. Pri 0,8 je rezultat nekoliko manjši, jaz pa iščem ljudi, ki naredijo več, kot pričakujem.

Toda to je mogoče le, če ima podjetje jasno poslanstvo in vrednote, s katerimi se ljudje povežejo. Otroci niso samo pomanjšani odrasli. Želimo, da ostanejo povezani s športom, da so samozavestni in zadovoljni. Potrebujemo sodelavce, ki jim je to blizu.

Pri zaposlovanju še vedno delamo napake. Iščemo pa predvsem ljudi, ki delijo naše vrednote.«

Kdo vas je na poslovni poti najbolj zaznamoval?

»Moj prvi nadrejeni. Pokazal mi je, kako pomembno je, kakšno vrednost ustvariš znotraj podjetja. Z njim sem delala prva štiri leta svoje kariere, pozneje pa sva ostala v stiku, se veliko pogovarjala in si svetovala. Zelo sem mu hvaležna.«

Katerih osebnih vrednot ne bi zamenjali za poslovno priložnost?

»Poštenosti, trajnosti ter etičnih in moralnih načel. Pomembno mi je tudi spoštovanje do planeta, ki nam omogoča življenje. Denarja ne morem izbrati, če bi morala zaradi njega ravnati v nasprotju s temi vrednotami.«

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?

»Ko sem imela v prejšnjem podjetju težave s poslovnim partnerjem, ki mi je lagal, in sva se razšla. To je bilo zelo boleče obdobje.

Toda prav zaradi tega sem spremenila poslovno usmeritev podjetja. Iz te spremembe je nastalo nekaj dobrega in postali smo vodilno podjetje v svoji regiji. Bolečina je bila velika, a je bila tudi povod za rast.«

Kako je videti vaš običajni delovni dan?

»Imam tri otroke, zato moja jutra niso podobna jutrom ustanoviteljev podjetij na Instagramu. Najprej sem menza, potem logistično podjetje. Poskrbeti moram, da nihče ne pozabi športnih copat ali glasbila.

Odkar smo junija zagnali aplikacijo, je moje ravnotežje med delom in zasebnim življenjem precej slabo. Ne želim se pretvarjati, da je drugače. Včasih me ustavi šele telo, ko mi sporoči: razvijaš projekt za otroška telesa, kaj pa tvoje?

Zdaj poskušam več pozornosti nameniti tudi sebi. Zjutraj grem s psom na sprehod, v beležko pa zapišem tri glavne cilje dneva. Načrtovati moram tudi srečanja s prijatelji in čas zase, sicer jih preprosto izpustim.

Trenutno smo zelo osredotočeni na pridobivanje financiranja, ki bi ga radi zaključili decembra. Prvo angelsko naložbo smo že dobili, zdaj pa potrebujemo večjo za nadaljnji razvoj umetne inteligence in ponudbe za organizacije. Podjetje je zato trenutno z menoj zjutraj, čez dan in zvečer.«

Kako se kljub temu odklopite?

»Poskušam vsak dan telovaditi, veliko tudi preizkušamo našo tehnologijo. S psom rada tečem, saj imam tukaj čudovite razglede.

Zvečer skušamo z otroki igrati igre in imeti petnajst minut, ko vsak član družine bere svojo knjigo, brez drugih motenj. Skoraj vsak konec tedna imajo otroci tekmovanja. Tako tudi spoznavam Slovenijo: grem na tekmovanje, spremljam otroke in si ogledam kraj.

Nedeljo poskušam preživeti brez telefona, vendar mi to še ne uspeva tako dobro, kot bi si želela. Slovenci so mi pri ravnotežju med delom in zasebnim življenjem dober zgled. Opazujem druge starše v klubih in šoli ter vidim, da se imam na tem področju od njih še veliko naučiti.«

Podjetno omogočajo: Riko, Zavarovalnica Triglav in Avant2Go.