Zakonska in družinska terapevtka Veronika Šuštar opozarja, da pri kronični nespečnosti pogosto ni težava v tem, da telo ne zna spati, temveč da živčni sistem ostaja v stanju pripravljenosti.
Utrujeni ste. Komaj čakate, da se uležete v posteljo. Toda namesto da bi zaspali, misli začnejo divjati, srce bije nekoliko hitreje, telo pa je nenadoma bolj budno kot uro prej. Takšno izkušnjo pozna veliko ljudi, ki se spopadajo z nespečnostjo. Po besedah zakonske in družinske terapevtke Veronike Šuštar to še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe.
Nespečnost ima namreč veliko različnih vzrokov. Sprožijo jo lahko stres, izgorelost, tesnoba, kronične bolečine, hormonske spremembe, bolezen ali zahtevno življenjsko obdobje. Pri številnih ljudeh pa se sčasoma razvije še pojav, ki ga strokovnjaki imenujejo hipervzburjenost. To pomeni, da je telo utrujeno, živčni sistem pa kljub temu ostaja v stanju budnosti.
Prispevek je nastal v okviru projekta SIDRO, ki ga sofinancirajo občine Bohinj, Bled, Gorje, Radovljica in Kranjska Gora, izvaja pa ga Razvojna agencija Zgornje Gorenjske. Namen projekta je ozaveščanje o duševnem zdravju ter spodbujanje pravočasnega prepoznavanja in reševanja duševnih stisk.
Možgani želijo predvsem poskrbeti za varnost
Kot pojasnjuje Šuštarjeva, možgani niso ustvarjeni zato, da bi nas uspavali. Njihova osnovna naloga je, da nas ohranjajo pri življenju. Če smo dlje časa pod stresom ali večkrat zapored slabo spimo, lahko začnejo budnost povezovati z nevarnostjo.
Takrat se pojavijo misli, kot so: "Če nocoj ne bom spal, jutri ne bom zmogel," ali "Takoj moram zaspati." Prav takšne misli možganom sporočajo, da je čas za spanje nekaj, kar zahteva posebno pozornost. Posledica je, da ostanejo v stanju pripravljenosti, namesto da bi se umirili.
Sčasoma lahko postelja, večer ali tema sami po sebi postanejo sprožilec napetosti, čeprav dejanske nevarnosti ni.
Zakaj se težave pogosto začnejo prav zvečer?
Čez dan našo pozornost zaposlujejo delo, opravki, telefoni in drugi zunanji dražljaji. Ko se zvečer vse umiri, ostanemo sami s svojimi mislimi. Takrat živčni sistem začne preverjati, ali je vse varno. Če zazna negotovost, se lahko pospeši srčni utrip, mišice postanejo napete, misli pa začnejo iskati razlage in rešitve.
Po besedah terapevtke pri kronični nespečnosti pogosto ni več največja težava spanec sam, ampak strah pred tem, da ne bomo zaspali. Že vprašanje "Ali bom nocoj spal?" lahko sproži dodatno budnost.
Zakaj ponoči dobimo najboljše ideje?
Veliko ljudi z nespečnostjo opaža še en zanimiv pojav – ravno takrat, ko bi morali postajati zaspani, dobijo občutek, da razmišljajo najbolj ustvarjalno. Naenkrat bi napisali projekt, rešili težavo ali dobili odgovor na vprašanje, ki jih je mučilo ves dan.
Po besedah Šuštarjeve to ni naključje. Ko se okolica umiri, imajo možgani več prostora za povezovanje informacij. Če pa se temu pridruži še hipervzburjenost, lahko ena sama zanimiva misel sproži nov val budnosti in spanec se še bolj oddalji.
Bolj ko se trudimo zaspati, težje gre
Eden največjih paradoksov nespečnosti je, da lahko pretirano prizadevanje za spanec težavo še poslabša. Bolj ko skušamo nadzorovati uspavanje, bolj ostajajo možgani aktivni.
Tudi tehnike sproščanja niso vedno učinkovite, če jih uporabljamo zgolj zato, ker želimo na vsak način zaspati. V takšnem primeru lahko tudi sproščanje postane nova naloga oziroma pritisk, zaradi katerega živčni sistem ostaja buden.
Kako prekiniti začarani krog?
Namesto boja proti budnosti strokovnjakinja svetuje postopno umirjanje živčnega sistema skozi ves dan. Pri tem pomagajo kratki odmori, manj preverjanja ure ponoči, manj analiziranja vsake neprespane noči ter več razumevanja in sočutja do samega sebe.
Kot poudarja Veronika Šuštar, se možgani učijo skozi izkušnje. Če budnosti ne doživljamo več kot nevarnosti, začne živčni sistem postopoma znova dopuščati spanec. Prav zato okrevanje običajno ni hitro, je pa mogoče – z razumevanjem lastnega telesa, zmanjševanjem stresa in potrpežljivostjo do samega sebe.
