Po večjih poplavah in neurjih se med možnimi krivci za plazove, erozijo in plavje pogosto znajdejo sečnja, gozdne vlake in gospodarjenje z gozdovi. Na Zavodu za gozdove Slovenije opozarjajo, da podatki kažejo drugačno sliko.
Tri leta po katastrofalnih poplavah leta 2023 so posledice ujm marsikje še vedno vidne. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v občini Cerklje na Gorenjskem, kjer so močna neurja škodo povzročala že pred letom 2023 in tudi pozneje.
Na Zavodu za gozdove Slovenije ob tem opozarjajo, da se po večjih erozijskih dogodkih kot domnevne vzroke pogosto izpostavlja nestrokovno gospodarjenje z gozdovi, gradnjo gozdnih prometnic in sečnjo. Po njihovem mnenju so takšne ocene pogosto preveč posplošene.
V gozdu bistveno manj plazov
Pri tem se sklicujejo tudi na raziskave Biotehniške fakultete po poplavah leta 2023. Te so potrdile pomembno vlogo gozda pri upočasnjevanju površinskega odtoka padavin, večjem izhlapevanju vode in mehanski stabilizaciji tal.
Razlika je opazna predvsem pri plazovih. Največ plazov na kmetijskih zemljiščih se je sprožilo že pri naklonu 22 stopinj, v gozdovih pa šele pri 34,3 stopinje.
Še bolj nazoren je podatek za pobočja z naklonom 30 stopinj. Na kmetijskih zemljiščih se je v primerljivih razmerah plaz sprožil v 86 odstotkih primerov, v gozdu pa v 25 odstotkih.
Kaj pa gozdne vlake?
Pogosto so po ujmah na udaru tudi gozdne vlake. Raziskava na delu porečja Kamniške Bistrice, kjer so razmere podobne tistim v grapah pod Krvavcem, je zajela 474 plazov oziroma usadov v gozdu.
Le sedem odstotkov jih je bilo ob gozdnih vlakah. Primerov, pri katerih bi bila vlaka dejanski vzrok za sprožitev plazu, pa je bilo po navedbah zavoda za gozdove še bistveno manj – njihov delež so merili v promilih.
Gozdne prometnice imajo lahko obenem tudi varovalno vlogo, saj prestrezajo kotaleči se material, omogočajo gospodarjenje z gozdom ter zagotavljajo dostop do hudourniških grap.
Opozarjajo na napačno izbiro lesa
Gozd pa seveda ne more preprečiti vseh posledic ekstremnih vremenskih dogodkov. Zato so na najbolj izpostavljenih območjih potrebni tudi dodatni tehnični ukrepi.
Pri zavodu za gozdove so ob tem kritični do izbire lesa za gradnjo protierozijskih objektov. Opozarjajo, da se večinoma uporablja bor, medtem ko so za trajnejše tovrstne objekte primernejši kostanj, macesen, robinija in hrast.
Posebej opozarjajo tudi na sečne ostanke. Odlaganje lesa in sečnih ostankov v struge potokov in hudournikov je prepovedano. Enako velja za jarke, območja ob vodnih izvirih in gozdne prometnice. Če lastniki oziroma izvajalci po opozorilu ostankov ne odstranijo, Zavod o tem obvesti gozdarsko inšpekcijo.
Plavje nastaja tudi brez človekovih posegov
Na Zavodu opozarjajo še na pogosto prepričanje, da je les, ki ga ob poplavah prinese voda, nujno posledica gospodarjenja z gozdom. Ob ekstremnih dogodkih se namreč plavje sprošča tudi v gozdovih, ki so povsem prepuščeni naravnemu razvoju.
Kot primer navajajo gozdni rezervat Zminec v Poljanski dolini. Tam je 43 hektarjev gozda že več desetletij prepuščenih naravi, kljub temu pa je grapa polna starega in novega organskega ter anorganskega plavja.
Prav zato na območjih, ki lahko vplivajo na bivanje ljudi, zgolj pasivno varstvo po njihovem mnenju ni rešitev. Potrebno je aktivno in premišljeno urejanje erozijskih območij.
Na zavodu za gozdove zato poudarjajo, da gospodarjenja z gozdovi ni strokovno utemeljeno predstavljati kot enega glavnih povzročiteljev posledic velikih poplav. Gozd ima namreč ravno nasprotno pomembno vlogo pri zmanjševanju erozije in zadrževanju vode v prostoru.
