Nekdanji hokejist in podžupan Jesenic Miha Rebolj o prihodnosti jeseniškega hokeja

Miha Rebolj je ime, ki ga Jesenice poznajo že desetletja. Nekdanji profesionalni hokejist, pozneje še podžupan Jesenic, ostaja tesno povezan z mestom in z njegovim najbolj prepoznavnim športom - hokejem. 

V delu z mladimi vidi prihodnost domačega hokeja. Kot pravi sam, v kategoriji do 20 let trenutno raste ekipa, ki navdušuje z energijo, kakovostjo in zmagovalno miselnostjo, rezultati pa to potrjujejo. 

V pogovoru smo z njim spregovorili o športni poti, delu v lokalni skupnosti in o tem, zakaj se po njegovem mnenju jeseniški hokej danes znova gleda tudi z mladinskega zornega kota.

Leta 2010 ste zaključili profesionalno kariero. Kako se je od takrat odvijalo vaše življenje?

»Ja, tega je že 16 let, odkar sem, dajmo reči, postavil drsalke v kot in sem se takrat odločil za novo stran v življenju.

Moram reči, da je to ena taka pestra, zanimiva izkušnja. Verjamem, da jo pozna vsak poklicni športnik, ki dobršen del svojega življenja posveti športu in živi v nekem mehurčku, potem pa pač pridejo druge obveznosti, tudi starost, in se je treba drugače obrniti. Skratka, začel sem tudi študirati, potem me je pa kmalu po zaključku kariere pot vodila v lokalno politiko, kjer smo s skupino somišljenikov ustanovili stranko in se podali v boj za občinski svet ter bili dokaj uspešni.

Po enem letu delovanja sem bil leta 2012 imenovan tudi za takrat najmanjšega podžupana občine Jesenice in sem to delo opravljal potem dobrih devet let.. Približno v tem času se je začela tudi prenova Športne dvorane Podmežakla za potrebe takratnega EuroBasketa 2013.

Ter na žalost tudi skoraj sočasno tudi propad takratnega članskega dela ekipe HK Acroni Jesenice. Pred začetkom tiste sezone sem bil izvoljen tudi za predsednika HD Mladi Jesenice. Sočasno je sovpadala situacija, da smo takrat na Jesenicah dejansko ostali brez članske ekipe in zaradi prenove dvorane tudi brez ledu. Bilo je naporno leto, saj smo morali v društvu vse to skupaj kombinirati, izvajati treninge in tekme brez domače dvorane. Naa polovici sezone smo uspeli pridobiti balon, pod katerim je bilo pokrito drsališče, s katerim smo lahko ne samo mi, ampak vsi športi, povezani z ledom na Jesenicah, preživeli tisto sezono, ko pač dvorana ni bila na voljo.

Omeniti želim tudi člansko/veteransko ekipo HD – Mladi Jesenice, ki je v tej sezoni 2012/2013 v državnem prvenstvu zastopala jeseniški članski hokej. Ekipo so sestavljali nekdanji igralci, ki so po več sezonah tekmovalnega premora ponovno oblekli dres ter nesebično priskočili na pomoč klubu. Vsem članom ekipe izrekam iskreno priznanje.

Skratka, to je s propadom takratnega članskega kluba služilo kot zelo pester uvod v mojo športno-funkcionarsko vlogo.

V letu 2019, sem nastopil tudi na mesto generalnega sekretarja, takrat, SMC, sočasno z gospodom oziroma predsednikom Zdravkom Počivalškom. To funkcijo sem opravljal do konca leta 2023. V tem času sem doštudiral, magistriral, zdaj pa delujem kot svetovalec v eni izmed firm.

Trenutno sem, v četrtem mandatu, tudi še predsednik Hokejskega društva Mladi. Spopadamo se z vsakodnevnimi izzivi, ki jih šport ali pa še posebej jeseniški hokej prinaša.«

Ko ste ravno omenili izzive jeseniškega hokeja - kateri so, kakšni so?

»Vsak športni zanesenjak ali pa tisti, ki spremlja šport v Sloveniji, mislim, da ve, o čem govorim. Enostavno, ta članski del, ki je nekoč predstavljal, oziroma še predstavlja, neko institucijo na Gorenjskem, v Sloveniji ali pa širši regiji, ima izzive povezane s financami.. Z umikom generalnega sponzorja pred letošnjo sezono se je zadeva še toliko bolj poslabšala, ker vemo, da edino članski hokej prinaša gledalce, pa nenazadnje tudi vpliva na sam vpis najmlajših ter samo pozitivno podobo jeseniškega hokeja.

To so izzivi, ki jih je treba vzeti v zakup, z njimi delati in pa se na njih prilagajati na vse možne načine. Na srečo ali pa na žalost imamo zdaj ta socialna omrežja, ki so zelo močna med mladimi. Preko njih poskušamo vsaj, kar se našega kluba tiče, pokazati to pozitivno plat športa, hokeja v celoti - kot nekega zdravega okolja ali pa protiutež tistemu, kar smo danes priča pri otrocih, se pravi, vpliv računalnikov, tablic, telefonov in brezdelja.

Tukaj vidimo priložnost, da pokažemo vsem staršem, da naj svoje otroke pripeljejo v Športno dvorano Podmežaklo, na zamrznjeno vodo,  da otroci v zdravem okolju prosperirajo, se razvijajo. Mi smo pa tukaj zato, da jim ponudimo čim boljše pogoje, da se ti njihovi potenciali lahko tukaj pri nas kvalitetno razvijajo.«

Kdaj ste začutili, da bi v hokeju ostali tudi po zaključku profesionalne kariere? 

»Ko se je leta 2010 moja poklicno športna zgodba zaključila, dejansko niti sekunde nisem razmišljal o hokeju. Enostavno sem bil s tem prenasičen. Način, na katerega sem zaključil svojo kariero, ni bil tak, kot sem si ga zamišljal, tako da sem dejansko potreboval eno leto za odklop. Hokejsko opremo sem dal v klet. Mislim, da tudi ene tekme po televiziji nisem pogledal - kaj šele, da bi o hokeju razmišljal.

Po približno enem letu pa so me člani kluba, med njimi tudi dobri prijatelji, spodbudili k prevzemu funkcije predsednika HD Mladi Jesenice. Izziv sem sprejel, ne da bi se zavedal, kako zahtevno obdobje prihaja, vendar smo s pomočjo res vrhunske ekipe vse naloge opravili.

Ampak tako, kot sem povedal, nikoli nisem mislil, da bom  športni funkcionar, trener nikoli niti nisem mislil biti. To me res ni veselilo. Zdaj pa že 15 let opravljam to funkcijo. Ampak tako kot pri vsaki stvari - so dobre in slabe. Iz dobrih skušaš pridobiti čim več ter stremeti naprej in delati.«

Katere so izkušnje, ki ste jih kot igralec pridobili v tujini, ki vam zdaj pridejo prav pri delu v klubu?

»Ja, seveda. Vse te izkušnje iz tujine, poznanstva, kontakti, absolutno pridejo prav pri nadaljnjem delu. Videl sem pač hokejske organizacije v tujini in na kakšni ravni so, kaj se tam zahteva, koliko ljudi je vpetih v to.

Hokej je dinamičen šport in se kot življenje vedno spreminja. Spremembam slediš, se jim prilagajaš in upaš, da pač te zadeve 'primejo'. Seveda, kakšne stvari iz tujine ne primejo tukaj v Sloveniji, tudi zaradi naše specifike.

Ampak neke splošne stvari — odnos med starši, med igralci, kako se hokejska igra razvija, organizacija različnih dogodkov — to pa mislim, da je načeloma povsod v Evropi enako. Se pogovarjam tudi z nekdanjimi soigralci, ki so zdaj na  podobni funkciji kot jaz, in se veliko pogovarjamo. Šport, če ga treniraš s strastjo, če ga igraš s strastjo, ti zelo veliko prinese. Tudi prijatelje.«

Kaj pridobi mlad človek v športu? In kakšen pomen imajo mlajše selekcije za klub?

»V prvi vrsti, zagotovo je to odmik od tega digitalnega sveta, ki nas zdaj nenormalno obkroža, Prepričan sem, da je analogni svet tisti, kjer otroci lahko uživajo, če se prepustijo svojemu potencialu. Na ledu se utrudijo, imajo super podporo naših trenerjev. V našem klubu imamo 20 trenerjev, vsi so zagnani in strokovno podkovani.

Torej imamo neko zdravo okolje, kamor lahko starši svojega otroka pripeljejo, da je v dvorani dve, tri ure, ga poberejo utrujenega, ampak nasmejanega, nikakor pa ni v teh dveh, treh urah obkrožen s temi digitalnimi stvarmi, ki nas sicer vse obkrožajo.

Potem pa nekje po 12., 13. letu pa zadeva postane resna, ko se že igra za točke, za naslove državnih prvakov. Takrat se vidi, kateri fantje, katera ekipa, ima željo v svetu športa ali pa hokeja nekaj narediti iz sebe, in tisti, ki to željo izkaže, se seveda vedno in vsakič to tudi pozna na ledu.

In vse to se nadgrajuje do starosti 18, 19 let oziroma do 20. leta, ker smo letos v mednarodni ligi U20I,v kateri je 17 ekip iz področja Avstrije, Madžarske in Slovenije. Tisti, ki te priložnosti izkoristijo, imajo super odskočno desko, za lažji vstop proti članskemu hokeju.

Seveda najbolj optimalno bi bilo, da bi bila ta deska tukaj pod Mežaklo, se pravi, da bi vstopili v poklicno jeseniško člansko ekipo.«

Imate mogoče podatek, koliko teh fantov iz U19 oziroma U20 prestopi v članske vrste?

»Ko smo nazadnje nastopali v mednarodni ligi U20, je velika skupina jeseniških fantov naredila svoje kariere v profesionalnem hokeju.

Ocenjujem, da jim je ravno ta liga U20 prinesla znanje in hitrost in izkušnje, da se lažje vklopijo v profesionalni svet hokeja.«

So ti fantje vsi doma vzgojeni ali že v teh selekcijah prihaja do prestopov oziroma prihajajo iz drugih okolij?

»Velika večina fantov je doma vzgojenih. Seveda pa skozi določena obdobja prihajajo fantje tudi iz drugih sredin, predvsem z Bleda ali tujine, ki se odločijo, da bodo svojo kariero nadaljevali na Jesenicah, ker ocenijo, da imajo boljše možnosti, da pokažejo svoje znanje širšemu krogu.

Mi smo tega veseli, ker smo tudi prepričani, da je vsaka konkurenca prava. To pomeni, da nihče nima zagotovljenega časa na ledu. Mislim, da si ga morajo fantje sami, tako v garderobi kot na ledu, izboriti s svojim delom.«

A kdaj primerjate zdajšnje generacije z vašo? Kakšne so razlike?

»Razlike so, absolutno. Mislim, da je največja razlika ta digitalni svet, ki nas obkroža. Opažam tudi, da so fantje danes veliko bolj občutljivi, kot smo bili mi pred 30 leti.

Tudi starši so povsem drugačni, kot so bili naši starši. Tako da se je svet absolutno spremenil. Ali je to slabše ali boljše, težko ocenjujem, to bo čas pokazal. Kar se nas tiče, mislim, da smo bili bolj trdi. Način, kako so nam trenerji predajali znanje, danes ne bi bil več sprejemljiv. Vse smo preživeli, to vzeli kot dobro. Vsakemu fantu pravim, da dokler trener kriči nanj, je to le dobro; težava je, ko ne kriči več, ker to pomeni, da mu zate ni več mar.

Zdaj je odvisno od vsakega fanta, posameznika, družine, kako to sprejme. V zadnjih 30 letih se je spremenil tudi način igre, pravila, treningi. Hokejska oprema je danes, proti tedanji, znanstvena fantastika. Mi smo recimo igrali še z lesenimi palicami, danes so palice nekaj povsem drugega.

Tudi prenos informacij. Pred 30 leti so trenerji iz Češke na začetku sezone dobili kakšno knjigo ali pa 15 slabo fotokopiranih strani in se na podlagi tega učili, izobraževali ter vodili treninge Danes imaš vse na telefonu, informacije so dostopne v sekundi. To velja seveda za trenerje in za otroke.

Tudi prehrana, počitek, trening. Danes imajo otroci vse informacije, vedno, kakšno hrano je treba v katerem delu dneva uživati. Mi takšnih informacij in znanj enostavno nismo imeli.«

Imate danes težavo pritegniti otroke v šport ali je zanimanja dovolj?

»Če karikiram: 40 let nazaj si na Jesenicah objavil en plakat, da se začne šola hokeja, pa je bila dvorana polna. Danes moramo dejansko vsakega posebej skoraj za roko pripeljati v dvorano, da se otroci spoznajo s hokejem, da starši vidijo, da je to ena res fajna stvar, fajna skupnost.

Tukaj imamo kar izzive. Poleg družbenih omrežij obiskujemo vrtce, šole, praktično pol leta v sezoni ozaveščamo tako otroke kot starše o pomembnosti športa.

V tem digitalnem času je to še toliko bolj pomembno. Ampak na koncu je vse odvisno od vsake družine. Časovna komponenta je velik izziv. Naši najmlajši, stari tri, štiri, pet let, že trenirajo trikrat na teden - torek, četrtek, sobota.

Včasih trening, ko so bile službe ob šestih do dveh, ob štirih ali petih priti na trening ni bil problem. Danes je to že velik izziv, ker starši pridejo iz službe pozno. Ampak zaenkrat to nekako uspešno premagujemo. Moramo pa zelo veliko vlagati v informiranje in promocijo, vsako leto imamo nove pristope. Se pa s tem problemom zelo verjetno sooča praktično vsak šport v Sloveniji.

Vsako leto cilj ostaja, da v sistem pripeljemo čim več otrok in da jim vcepimo vrednote, ki jim pridejo prav ne samo na ledu, temveč tudi izven ledu.«

Omenili ste težave s sponzorji. Kje vidite glavni razlog zanje?

»V prvi vrsti zagotovo v nespodbudni davčni politiki slovenske države. Mislim, da je to ključni razlog. Podjetja so se prodajala tujcem, tujec pa nima nekega sentimenta do slovenskega športa, se mu pa gre za to, da mu na koncu dneva ostane kakšen evro v žepu. Če mu ostane, ker je sponzoriral slovenski šport ali pa kulturo, bo to naredil, ker se mu zdi ugodno. Še posebej, če vloži sredstva v neko pozitivno zgodbo, da poleg evra dobi tudi pozitivno podobo v lokalnem okolju. A vsa ta leta tega premika nismo uspeli narediti, da bi podjetja v tem videla pozitivno ekonomiko, zato bi bila sprememba zakonodaje velik plus, saj bi se marsikatero podjetje lažje odločilo za sponzoriranje posameznega kluba.

A če na reprezentančnem nivoju to načeloma funkcionira, a težava je, ker reprezentance  dejansko tvorijo igralci iz klubov, ki trpijo pod naraščanjem cen. Velika večina stroškov tako pade na starše, in to ni več vzdržno. Če moraš plačevati 150 ali 200 evrov na mesec za treninge, marsikatera družina tega ne zmore in tako izgubljamo mnoge potenciale. V tem vidim srčiko težave.

Drugi velik problem je infrastruktura, kar je stvar lokalnih skupnosti. Lokalne skupnosti težko sledijo modernim športnim standardom. Prioritete so drugje,  investicijskih sredstev pa je vedno premalo.«

Ste v teh letih videli kakšen res izstopajoč talent?

»Anže Kopitar je slovenski Mozart. Drugega Anžeta Kopitarja ne bo naslednjih 500 let. So pa tudi drugi talenti. Ampak talent sam po sebi ni dovolj. Zraven pride še disciplina, vztrajnost, sreča, podpora družine.

Če družina stoji za otrokom, se ta lahko razvije. Poškodbe, napačne odločitve pa lahko vse skupaj hitro zavrejo. Hokej je na srečo tak šport, da če mu veliko daš, ti tudi veliko vrne nazaj. Če pozitivnega odnosa ni, potem ne gre.«

Kako pomemben je hokej za identiteto Jesenic?

»Identiteta Jesenic je zgrajena na hokeju. Jesenice so tam, kjer so, zaradi hokeja. To je institucija, ki si ne zasluži trenutnega stanja.. Kamorkoli greš po svetu in poveš, da si z Jesenic, te povežejo s hokejem.

Škoda je, da ne moremo narediti koraka naprej, kot smo ga v letih med 2006 in 2012, ko smo bili najbolj prepoznavna ekipa v regiji. Kamorkoli so prišle Jesenice igrat, je bil obisk nadpovprečen. Ko je klub propadel, so številni izgubili partnerja, ki je prinašal gledalce. Pod Mežaklo so bile takrat registrske tablice iz cele Slovenije. Vsi osvojeni naslovi kažejo, da je nekaj v našem DNK-ju, da nam je hokej zapisan v krvi.

Samo okoliščine so takšne, da tega trenutno ne moremo v celoti izkoristiti. Mi skupaj z ekipo delamo na tem, da fantje, ki so danes pri nas, ki nosijo rdeči dres, pokažejo svoj potencial. Upamo, da se bo našel nekdo, ki bo znal ponovno postaviti članski hokej na najvišjo raven v tej regiji. Strukturo imamo, fante imamo, znanje imamo, potencial imamo. Manjka nam le še majhen korak, ampak ta je res zelo težek.«

Vas še vleče v politiko?

»Trenutno ne. 15 let je bilo dovolj. Spremljam dogajanje, se kakšnim zadevam nasmejim, ampak želje po vrnitvi v politiko nimam. Posvečam se izključno družini, poslu in hokeju na Jesenicah in tem novem projektu U20. Ta projekt zahteva ogromno energije, organizacije in angažmaja. Tudi angažmaja pri vpisu novih hokejistov, da bi jih bilo čim več.«

Bi želeli še kaj dodati?

»Rad bi povabil vse prijatelje jeseniškega hokeja, da pridejo gledat tekme U20. Mogoče samo za referenco za vse, ki so spremljali letošnje mladinsko svetovno prvenstvo skupine A, je bilo mogoče videti, da fantje v tej kategoriji igrajo zelo dober hokej, so neobremenjeni, polni energije. Zato vsem priporočam, da se na naših socialnih omrežjih pozanimajo o urnikih naših tekem, vstop je prost. Fantje res igrajo kvaliteten hokej. Mimogrede, od 17 ekip smo na drugem mestu, izgubili smo le dve tekmi. Imamo ekipo, ki rada zmaguje, novi fantje pa že čakajo v vrsti.«