Starši v knjižnicah za otroke iščejo čim tanjše knjige z velikimi črkami. Jeseniška knjižničarka opozarja, da s tem otrokom sporočajo, da branja ne bodo zmogli.
»A res ni nobene tanjše?« je vprašanje, ki ga knjižničarka Maja Baš na Jesenicah pogosto sliši od staršev, ko pridejo po knjige za domače branje svojih otrok. Svoje izkušnje je opisala v zapisu, ki odpira vprašanje, ali starši otroke z zgražanjem nad obsegom knjig dejansko odvračajo od branja.
Med drugim se spominja mame, ki je v knjižnico prišla s seznamom knjig za sina v prvem letniku srednje šole. Ko ji je pokazala eno izmed približno enako obsežnih knjig, je ta osupla vprašala, ali obstaja kakšna tanjša.
»Po izrazu groze na njenem obrazu bi se dalo sklepati, da sem njenega otroka pravkar deportirala v kazensko kolonijo,« je slikovito zapisala knjižničarka.
»A ne, s čim jih matrajo«
Podobno se je zgodilo, ko je druga mama prišla po Kafkovo Preobrazbo. Ob pogledu na knjigo je zgroženo pripomnila: »A ne, s čim jih matrajo!«
Baš ob tem poudarja, da ne gre za knjige s 500 ali več stranmi, temveč za čtivo, ki je po obsegu primerno starosti otroka. Takšni prizori se po njenih izkušnjah ne dogajajo le pri srednješolcih, ampak se začnejo že na otroškem oddelku.
Starši pred otroki komentirajo debelino knjig, velikost črk in količino besedila. Knjižničarji tako poslušajo prošnje, naj otroku poiščejo najtanjšo knjigo s seznama ali takšno s čim večjimi črkami, da jo bo čim hitreje prebral.
Pogosti so tudi komentarji, kot so: »A tako debela je?«, »Joj, koliko besedila« in »Le kdaj boš to prebral, ko pa ne maraš brati?«
Otroku sporočajo, da ne zmore
Po mnenju jeseniške knjižničarke se otroku knjiga do pripombe staršev morda sploh ni zdela predolga. Morda se je bil pripravljen potruditi, nato pa je dobil sporočilo, da je naloga prezahtevna in da mu starši ne zaupajo.
»V tišini vsrkavajo besede, ki jim, zavite v skrb, govorijo: nisi sposoben, ne zmoreš in ne verjamem v tvoje sposobnosti,« opozarja Baš.
Še bolj problematično je sporočilo, da branje ni vredno truda. Medtem ko starši pri matematiki praviloma ne pripomnijo, da je naloga pretežka in se jim otrok zaradi računanja smili, branje pogosto obravnavajo kot kazen oziroma dodatno breme, ki otroku krade čas.
Vsako leto naj bi bilo slabše
Opisani prizori se po besedah knjižničarke ponavljajo iz leta v leto, pri čemer ima občutek, da je zgražanja staršev vse več.
Staršem zato svetuje, naj otrokom zaupajo in jih spodbujajo. »Naj se vam ne smili, za branje gre, ne za delo v rudniku. Če boste vi verjeli, da zmore, bo to verjel tudi sam,« je poudarila.
Če starši ne zmorejo pozitivnega komentarja, je po njenem bolje, da ne rečejo ničesar. Njihovo zavijanje z očmi otroka ne bo spodbudilo, temveč bo le utrdilo njegovo prepričanje, da je branje težko, nekoristno in nepotrebno.
Do 11. oktobra sicer poteka Nacionalni mesec skupnega branja. Sporočilo knjižničarke je preprosto: berimo skupaj, vendar ne le v času posebne akcije.
