Na nas se je obrnil bralec iz ene od gorenjskih vasi, kjer naj bi kmet, ki nima več živali, odvečno silažo redno kuril v peči. Krajani ga opozarjajo, vendar neuspešno. Preverili smo, kaj je v kurilnih napravah sploh dovoljeno kuriti.
»Vsako jutro z vso močjo kuri silažo,« nam je razmere v eni od gorenjskih vasi opisal bralec. Po njegovih navedbah gre za kmeta z večjo količino travnikov, ki pa nima več živali, zato pridelane silaže ne porabi za krmo niti je ne proda.
Namesto tega naj bi jo kuril. Krajani naj bi ga zaradi dima in neprijetnosti že večkrat opozorili, vendar opozoril ne upošteva. Po navedbah bralca naj ob obisku policistov ne bi želel niti odpreti vrat.
Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj lahko storijo sosedje in predvsem: ali je silažo sploh dovoljeno kuriti v običajni peči?
V domači peči ni dovoljeno kuriti česar koli
Pravila glede goriv v malih kurilnih napravah so precej natančna. Med dovoljenimi trdnimi gorivi so predvsem naravni les v različnih oblikah, kot so drva, žagovina, kosi lesa, odrezki, lubje in storži, lesni ostanki ter briketi oziroma peleti iz naravnega lesa. Predpisi določajo tudi dovoljena tekoča in plinasta goriva.
To pomeni, da dejstvo, da je neka snov organskega oziroma rastlinskega izvora, samo po sebi še ne pomeni, da jo je dovoljeno kuriti v običajni peči. Pri konkretnem primeru bi bilo treba ugotoviti, kakšna kurilna naprava se uporablja in kaj se v njej dejansko kuri. Silaža ni navedena med običajnimi dovoljenimi gorivi za male kurilne naprave.
Ključni so lahko dimnikarji in okoljska inšpekcija
Če obstaja sum uporabe nedovoljenega goriva, imajo pomembno vlogo dimnikarske službe. Dimnikar lahko ob pregledu ugotavlja tudi nepravilnosti, povezane z uporabo goriva.
Če ugotovi kurjenje odpadkov oziroma nedovoljenega goriva, uporabnika pisno opozori in mu določi rok za odpravo pomanjkljivosti. Če ob ponovnem pregledu ugotovi, da se kršitve nadaljujejo, lahko z dokazili obvesti pristojno okoljsko inšpekcijo. Inšpektor lahko nato uvede inšpekcijski in prekrškovni postopek ter odredi ukrepe.
Za krajane je zato pomembno, da morebitne ponavljajoče se kršitve dokumentirajo in jih prijavijo pristojnim službam. Koristni so lahko podatki o dnevih in urah kurjenja ter fotografije oziroma drugi dokazi o dimu in dogajanju, če jih je mogoče pridobiti zakonito in brez poseganja na tujo posest.
Policija ni edini naslov
Če policisti ob prihodu ne ugotovijo kršitve, to še ne pomeni, da so možnosti krajanov izčrpane. Pri vprašanju, kaj nekdo kuri v mali kurilni napravi, sta bistvena predvsem dimnikarski nadzor in pristojna okoljska inšpekcija.
Državna ureditev dimnikarskih storitev izrecno predvideva postopek za primere, ko uporabnik nepravilno kuri oziroma uporablja nedovoljena goriva. Kršitev pravil o dovoljenih gorivih je lahko tudi prekršek, za katerega se izreče globa.
Vsakodnevni dim ni nekaj, kar morajo sosedje preprosto sprejeti
V opisanem primeru seveda zgolj na podlagi navedb bralca ni mogoče ugotoviti, kaj se na kmetiji dejansko dogaja in ali je bila storjena kršitev. To lahko ugotovijo pristojne službe.
Je pa zakonodaja jasna v enem pomembnem delu: domača peč ni naprava za odstranjevanje poljubnega materiala. Določeno je, katera goriva se v malih kurilnih napravah lahko uporabljajo, nad spoštovanjem pravil pa obstaja tudi sistem nadzora.
Če se domnevno sporno kurjenje ponavlja vsako jutro, imajo krajani zato možnost, da dogajanje dokumentirajo in podajo prijavo pristojni okoljski inšpekciji oziroma o sumu obvestijo dimnikarsko družbo. Dejstvo, da neposredna opozorila sosedu ne zaležejo, še ne pomeni, da morajo dim in smrad preprosto prenašati.
