Vsi bi dali več za kulturo, a poti do tja so zelo različne.
V predvolilnem pogovoru o kulturni politiki, ki smo ga pripravili v uredništvu Ljubljanainfo, so sodelovali predstavniki največjih političnih strank:
- Asta Vrečko, aktualna ministrica za kulturo in sokoordinatorica Levice;
- Dejan Prešiček, predsednik sveta SD za kulturno in nekdanji kulturni minister;
- Mojca Sojar, podpredsednica NSi;
- Aleš Novak, vodja strokovnega sveta za kulturo pri Demokratih;
- Ignacija Fridl Jarc, predsednica kulturnega foruma SDS in
- Vesna Humar iz stranke Gibanje Svoboda ter državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Utrinki predvolilnega pogovora o Kulturi ob kavi
Vsi bi več za kulturo, a poti do tja so različne
Na pogovoru so predstavniki političnih strank pokazali precejšnjo mero soglasja pri enem ključnem cilju: povečati delež proračuna za kulturo na dva odstotka. Trenutno ta znaša okoli 1,6 odstotka, kar pomeni, da bi bilo za dosego cilja potrebnih dodatnih 60 do 70 milijonov evrov letno.
A čeprav se zdi cilj enoten, so se razlike pokazale že pri prvem konkretnem vprašanju – od kod zagotoviti dodatna sredstva?
Ministrica za kulturo je jasno poudarila, da bi bilo treba sredstva prerazporediti iz obrambnega proračuna.
»Vzeli pa bi se zelo jasno od kje. To je iz obrambe, kajti mnenje vesne in Levice je, da na obrambi imamo absolutno preveč sredstev, ki grejo za nepotrebno militarizacijo in za tuje vojne,« je dejala Vrečko.
»Kultura ne smejo gledati kot strošek, ampak je investicija v kohezivnost družbe, v kritičnost družbe, v ustvarjalnost družbe,« je mnenja Prešiček.
Sojer je komentirala: »Nekako ne morem sprejeti, da začnemo ta pogovor o kulturi vedno za denarjem, ker kultura je mnogo več od tega, kako se bo financirala.«
Fridl Jarc pa je mnenje strnila: »Bistvo proračuna ni to, da se nekomu denar jemlje, bistvo proračuna je, da se denar ustvarja.«
»Razlika v višini obsega sredstev za področje kulture se skriva v dobre tri milijarde evrov sredstev, ki otekajo preko korupcije,« je dodal Novak.
Humar je dejala: »Mislim, da imamo nacionalni program za kulturo, ki zelo, zelo podarja to medsektorsko vlogo kulture in da se je v zadnji vladi tudi uveljavil koncept kulture kot motorja družbenega razvoja.«
Programska in infrastrukturna podpora
Kandidati so izpostavili tudi pomen stabilnih in predvidljivih programskih sredstev ter decentralizacije kulturnih vsebin.
»Imamo pa seveda v kulturi celokup javnih zavodov, ki morajo plačati elektriko, plače, regres in tako naprej, morajo imeti sredstva za to, da lahko ustvarjajo predstavljane nastave, samo iz dobre volje,« je izpostavila ministrica Vrečko.
Prešiček pa je menil, da kultura ni (le) denar: »Zanimivo je, da se v kulturi pogovarjamo o strošku, v gospodarstvu se pogovarjamo o investiciji in jaz mislim, če je kjer, kje koli za res investicije, ki se jo splača investirati, je to kultura.«
Humar je ob tem dodala: »Ko je kulturni dom živ, ko je urejen, ko je obnovljen, potem tudi kulturno družabno življenje v kraju živi, moramo se zavedati, da so ljudje vložili na tisoče ur prostovoljnega dela in tudi svojega lastnega denarja, da so ti kulturni domovi preživeli in si zaslužili podporo.«
Kultura od Ljubljane do lokalnih skupnosti
O pomenu lokalne kulture in decentralizacije so kandidati opozorili, da mora država podpirati projekte po vsej Sloveniji, ne le v prestolnici.
Fridl Jarc je o decentralizaciji dejala:
»Zakon o kulturnem evru je predvideval določeno podporo lokalnim skupnostim, zlasti ljubiteljski kulturi. Premalo se zavedamo, kako zelo pomembna so kulturna središča in jedra po celotnem teritoriju Republike Slovenije.«
Javna RTV, mecenstvo in partnerstva
Ena bolj polemičnih tem je bilo financiranje javne radiotelevizije. Predlog o uvedbi neobveznega RTV-prispevka je sprožil ostre odzive, predvsem zaradi bojazni, da bi to lahko ogrozilo stabilnost javnega medija.
»Ukinitev obveznega prispevka bi lahko ogrozila obstoj RTV Slovenija in močno prizadela kulturni sektor,« je opozorila Vrečko.
Poudarila je, da je javna radiotelevizija eden ključnih producentov kulturnih vsebin in pomemben zaposlovalec v sektorju.
Sojer je predlagala, da bi večji prostor dobile zasebne donacije in partnerstva:
»Če bomo odprli radiotelevizijo za širšo populacijo in jo razbremenili političnega vpliva, bodo verjetno tudi donacije prišle.«
Humar pa je opozorila, da bi ošibitev javne RTV pomenila udarec za slovenski kulturni sektor:
»Ošibitev javne radiotelevizijske hiše bi bil udarec za cel slovenski kulturni sektor, ki ga niti dvig deleža BDP-ja na tri odstotke ne bi popravil.«
Fridl Jarc pa je izpostavila pomen zasebnega mecenstva: »Mecenstvo ni nadomestilo za javna sredstva, ampak dopolnilo, ki omogoča širše delovanje kulturnih projektov in večjo ustvarjalno svobodo.«
Kulturni bon kot skupna točka
Med konkretnimi predlogi je največ podpore dobila ideja o uvedbi kulturnega bona za mlade ob dopolnjenem 18. letu starosti. Takšen ukrep bi mladim omogočil lažji dostop do kulturnih vsebin, hkrati pa bi imel tudi simbolni pomen.
»To bi bil zelo pomemben ukrep, ki bi mladim omogočil dostop do kulture in hkrati poslal jasno sporočilo o njenem pomenu,« je poudarila ministrica Vrečko.
Podporo temu predlogu so izrazili tudi nekateri drugi sogovorniki, kar kaže na možnost širšega političnega soglasja pri vsaj nekaterih ukrepih.
Razlike ostajajo, vprašanja so odprta
Čeprav je razprava pokazala, da obstaja široko soglasje o pomenu kulture in potrebi po njenem boljšem financiranju, pa ostajajo razlike pri ključnih vprašanjih.
Ta se nanašajo predvsem na vire financiranja, vlogo države in razmerje med javnim in zasebnim sektorjem.
Ob koncu pogovora je bilo jasno, da kultura ostaja ena izmed pomembnih tem prihajajočih volitev. Vprašanje pa ostaja, katera od predstavljenih vizij bo prepričala volivce – in predvsem, katera bo v praksi tudi uresničljiva.
