Čeprav zavetišča vsako leto oskrbijo in oddajo na stotine mačk, se njihovo število ne zmanjšuje bistveno. Monika Koprivnikar iz zavetišča Mačji dol opozarja, da brez spremembe odnosa ljudi težave ne bo mogoče rešiti.
Zapuščene in nenadzorovano razmnožene mačke ostajajo velik problem. Čeprav jih v zavetišču Mačji dol vsako leto oskrbijo in oddajo več sto, novih ne zmanjka. Trenutno jih imajo okoli 100, med njimi je precej starejših mačk, pa tudi mladičev.
Monika Koprivnikar, vodja zavetišča Mačji dol iz Puštala pri Škofji Loki in predsednica Društva Žverca, ki upravlja z zavetiščem, glavni razlog vidi v neodgovornem ravnanju ljudi. Številni še vedno ne poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih živali, nekateri pa mačke celo načrtno razmnožujejo in mladiče nato oddajajo naprej.
Mucki niso vedno tako zaželeni, kot se zdi
Pogosto velja prepričanje, da je predvsem za mlade mačke hitro mogoče najti nov dom. Toda realnost v zavetišču je drugačna.
Nekatere oskrbovane in socializirane mačke na posvojitev čakajo tudi več let, medtem ko ljudje živali še vedno jemljejo iz nepreverjenih virov.
Pri takšnih oddajah pogosto ni nadzora nad pogoji, v katerih so živali odraščale, niti nad tem, kako je poskrbljeno za njihove matere. V Mačjem dolu si sicer prizadevajo, da bi socializirane mačke nov dom našle v največ letu dni.
Pomemben korak k večji odgovornosti bo obvezno čipiranje lastniških mačk. Mladiče bo treba označiti najpozneje do dopolnjenega 12. tedna starosti, s čimer bo mogoče izboljšati sledljivost živali in lažje ugotavljati, kdo je njihov lastnik.
Posledice na koncu plačujemo vsi
Poseben problem predstavljajo neoskrbovane in prostoživeče mačke. Koprivnikarjeva zato poudarja pomen sterilizacij in kastracij, saj je prav preprečevanje nenadzorovanega razmnoževanja eden najučinkovitejših načinov zmanjševanja njihovega števila.
V nasprotnem primeru posledice nosijo predvsem živali, ki lahko zbolijo, hirajo in poginejo, njihovo reševanje in oskrba pa predstavljata tudi strošek za občine oziroma davkoplačevalce.
Rešitev vidi tudi v skupnem zavetišču
Po mnenju Koprivnikarjeve bi bilo smiselno razmisliti o dobro načrtovanem zavetišču, v katerega bi skupaj investiralo več občin. Tako bi lahko vzpostavili bolj sistematično oskrbo, hkrati pa prostor namenili ozaveščanju in drugim dejavnostim.
Pri tem bi bilo smiselno ločiti prostore za pse in mačke, saj imajo živali različne potrebe, ločena namestitev pa bi zmanjšala tudi stres. Gorenjska sicer nima lastnega zavetišča za prostoživeče pse, zanje skrbijo v zavetišču Horjul.
Če bi s preventivo dolgoročno zmanjšali število zapuščenih živali, bi lahko zavetišča lažje pomagala tudi lastniškim živalim, ki zaradi smrti, bolezni ali drugih okoliščin nenadoma ostanejo brez skrbnika.
Koprivnikarjeva zato poudarja, da rešitev ni zgolj v večjih zmogljivostih zavetišč. Ključno je preprečevanje nenadzorovanega razmnoževanja in odgovornejši odnos ljudi do živali.
Kot je za konec poudarila naša sogovornica, rešitev ni v več zavetiščih, ampak manj živalih, ki potrebujejo zavetišče: »Bi bilo pa nujno tudi kvalitetno zavetišče, ki bi omogočalo vključenost v družbo preko različnih drugih dejavnosti, ki bi se lahko v zavetišču ali v povezavi z njim dogajale. Tako bi več ljudi hitreje, na prijeten način spoznalo, da je potrebno za živali poskrbeti.«
