Ozadje plemenitega in nevarnega dela, ki ga opravljajo.
Gorska reševalna služba Bohinj je z objavo na družbenih omrežjih osvetlila manj vidno, a ključno plat gorskega reševanja - pot do inštruktorstva, ki zahteva znanje, odgovornost in veliko osebne predanosti.
Kot so zapisali, se skoraj vsak pripravnik po uspešno opravljenih izpitih vsaj za trenutek zareče z mislijo »nikoli več«, saj sta izpitna dneva izjemno stresna. Pričakovanja so visoka, neuspeh na postaji pa po njihovih besedah ne pride v poštev. To se sčasoma zave vsak, ki se odloči postati bohinjski gorski reševalec.
A po letih izkušenj, številnih intervencijah in vajah se nekateri odločijo za še zahtevnejši korak - inštruktorstvo.
V GRS Bohinj poudarjajo, da biti inštruktor pomeni prevzeti odgovornost do sebe, svojih kolegov in njihovih družin, ponesrečencev ter pripravnikov, ki v inštruktorju vidijo avtoriteto in zgled. Inštruktor mora znati voditi, prisluhniti in v najzahtevnejših trenutkih ponuditi rešitve.
Ob tem opozarjajo na ključno razliko: gorski reševalec mora znati narediti, inštruktor pa mora znati tudi razložiti in naučiti.
To zahteva poglobljeno znanje, nenehno vedoželjnost, bogate izkušnje in podporo najbližjih, saj vloga pomeni še več odsotnosti od doma.
V Gorski reševalni službi Bohinj so ob tem z veseljem sporočili, da so v nedeljo v svoje vrste sprejeli dva nova inštruktorja, ki bosta skupaj z ostalimi skrbela, da bo beseda neuspeh na postaji tudi v prihodnje ostala zgolj tabu.
