Čas za film: Gora se ne bo premaknila

Petra Seliškar I Slovenija, Severna Makedonija, Francija I 2025 I 91 min I slovenski podnapisi

Po januarskem druženju z DJ Ahmetom, tudi februarja (vsaj v filmskem smislu) ostajamo v družbi ovc na makedonskem podeželju. Ogledali si bomo večkrat nagrajeni dokumentarni film letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, Petre Seliškar, Gora se ne bo premaknila, v katerem spremljamo tri brate, ki vsako leto več mesecev preživijo v severnomakedonskem visokogorju, natančneje na gori Solunska glava, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata, Zekir in Zarif, vodita ovce na višjih pašnikih, medtem ko mlajši, Zani, ostaja v nižje ležeči koči in skrbi za krave. Na nadmorski višini 2400 metrov, daleč stran od skupnosti ali družbe, bratje živijo svobodno, a negotovo življenje, polno trdega dela, pa tudi preprostih iger, druženja in veselja.

»Fantje živijo v zasilnih kočah na različni gorski višini, z ovcami in psi, v vas se vrnejo morda petkrat na leto. So preprosti ljudje zemlje – niso usmerjeni k denarni koristi, temveč uživajo polno življenje in so z vsemi v dobrih odnosih. To je deloma zato, ker od vselej poznajo zgolj takšno življenje, predale so jim ga generacije pastirjev pred njimi.« – Petra Seliškar

»Bratje so v praktično vsaki situaciji prepuščeni sami sebi in svojemu znanju. Pa naj bo to sredi noči, sredi nevihte, ali pa ko preblizu ovc začnejo zavijati volkovi. Prepletenost njihovega življenja z naravo v filmu poudarja tudi izjemna pozornost za zvok, ki nas senzorično povsem povleče v prizore. Zvoki na gori, denimo zvok vetra, ki se zdi prav tako živ kot živali, v filmu niso le del zvočne podobe, temveč gradniki svojevrstne govorice, ki ji pastirji morajo znati prisluhniti, da bi lahko prepoznali vremenske in druge naravne pojave, pogosto odločilne za njihovo delo.« – Petra Meterc, revija Ekran

Projekciji sledi pogovor s scenaristko in režiserko Petro Seliškar, letošnjo prejemnico Nagrade Prešernovega sklada.