Ljubljančan

Odstranjeni sta bili 2 od štirih igral. Dotrajani in nevarni sta bili zato, ker nobenemu mestnemu pametnjakoviču ni padlo na pamet, da je les potrebno vzdrževati. Tudi še eno od preostalih igral ima nekatere lesene dele in bo brez vzdrževanja šlo po isti poti. O nesposobnosti mestnih oblasti pa priča za lase privlečen izgovor na dolge dobavne roke, hkrati pa še priznavajo, da rešitve še preučujejo. Gneča na obstoječih igralih je precejšnja, saj se tja vozijo tudi iz drugega konca mesta in celo iz drugih občin.

Gradnja je katastrofa. Večkrat po cel teden na gradbišču ni nikogar, potem pa v soboto popoldne ali v nedeljo nekdo pride malo pogledat. Glede mostu pa, senco bi lahko imeli v parku, če ne bi posekali polovice dreves. Na mestu si pač predstavljajo ureditev parka tako, da se drevesa in grmovje poseka, ne pa dodaja. Z igrali je pa tako, da so od štirih 2 že odstranili, ker nikomur ni padlo na pamet, da je les treba vzdrževati in je sprhnel. Sedaj spet pričakujemo nove betonske in asfaltne površine. Na mestu tudi nikomur ne pade na misel, da bi občasno počistili bregove Ljubljanice. Smeti, ki jih zmečejo v reko od Vrhnike navzdol pristanejo tu na bregovih reke, kjer čakajo, da sprhnijo ali jih odnese visoka voda.

Mi gre kar malo na bruhanje, kako sedaj nekateri trkajo po prsih. Brez družine Prevc so olimpijske igre katastrofa. Nič od niča (OK eno 4. mesto je uspeh) in odraz naše resničnosti. Več kot polovica športov je povsem brez naše udeležbe, ker pri nas praktično ne obstajajo (bob, sankanje, skeleton, curling, akrobatsko smučanje, hitrostno drsanje, smučanje prostega sloga), v disciplinah, kjer smo že osvajali medalje postajamo eksoti (smučarski tek, umetnostno drsanje, počasi tudi biatlon), najbolj boli alpsko smučanje. Narod smučarjev, kot so nas klicali v Jugoslaviji kot edina država bivše Juge ni našel smučarja, ki bi sodeloval na moškem slalomu. Ja imeli so ga Bosanci, Črnogorci, Kosovarji, Makedonci, Srbi in Hrvati (2).

Se mi prav smili, ker mora 3x na leto malo več delati (če je huda zima). V nekaterih poklicih je to vsakdan in celo leto. Očitno so taki dnevi tako redki, da celo pozabi vzeti doma sendvič in termovko s čajem, da bi se ustavil na kakšnem Petrolu pa se tudi ni domislil. Bom pri naslednjem sneženju ponoči stal ob cesti in mahal s sendvičem in čajem, samo naj pove, kje se bo vozil.

Izvirni greh je bil narejen pred par leti, ko so prenavljali odsek Šmartinske med Flajšmanovo in Kajuhovo. Takrat se nisem mogel načuditi, da so na tem odseku nazaj naredili samo dvopasovnico, ki seveda ne more požreti vseh vozil, ki se stekajo iz Pokopališke, Flajšmanove in Šmartinske v smeri ven iz mesta. Ker je Šmartinska prednostna, križišče ostane velikokrat zabito, tako da včasih iz Flajšmanove ne zavije niti en avto. Potem pa so še dovolili postavitev novih blokov preblizu ceste in posadili drevored, da bi ja onemogočili morebitno poznejšo širitev. Včasih se mi zdi, da načrtovalci prometnih poti v Ljubljani ne morejo biti samo tako totalno nesposobni, ampak da zavestno sabotirajo promet in rišejo neke rešitve primerne za kakšno maketo, ne pa za življenje v mestu. Pri tem niso svete zgodovinske stavbe niti noben drevored.

Ta je pa dobra. Ali bodo sprejeli še deklaracijo da so proti sužnjelastništvu v Ljubljani. In to samo zato, ker jih nekaj spominja na nekaj. To, da so bile več let na Žalah premazane nagrobne plošče tistih, ki so jih ob koncu vojne pobili komunisti, pa jih ni prav nič motilo.

Pravzaprav me ne čudi. Sem že pred časom opozoril mestne pametnjakoviče, da na sprehajalni poti od Štepanjskega naselja do Fužin na desnem bregu Ljubljanice ni niti enega smetnjaka, pred časom so bili trije. Me čudi, da so lastniki psov pripravljeni vrečke z občutljivo vsebino nositi kilometer daleč do prvega smetnjaka. Prav tako na Fužinah ni smetnjaka na poti od Parka Muste do gostinske šole in še naprej, spet dober kilometer.

V Ljubljani postaja življenje vedno bolj nevzdržno. Parkirišč je vedno manj, javni promet pa ne funkcionira. 2 primera:
1. Glede na poziv mestnega šerifa sem se naivno na koncert, na katerem je bilo pričakovano 20.000+ poslušalcev odpravil z avtobusom. Tja je še šlo, po koncu koncerta pa običajen nočni vozni red, 1 avtobus na uro, na postaji pa na stotine ljudi, ki ne vejo kaj bi.
2. Za Magnifocov koncert v Guncljah naj bi bil organiziran poseben avtobusni prevoz. Ker pametnjakoviči ne znajo izračunati, koliko avtobusov je potrebnih za 25.000 ljudi, avtobusi na Celovški 2 uri sploh niso pobirali ljudi. Ljudje so v paniki angažirali vse mogoče prevoze od taksijev do sorodnikov n cesto do konca zabili, tako da še tistih par avtobusov ni prišlo nikamor.

V Ljubljani postaja življenje vedno bolj nevzdržno. Parkirišč je vedno manj, javni promet pa ne funkcionira. 2 primera:
1. Glede na poziv mestnega šerifa sem se naivno na koncert, na katerem je bilo pričakovano 20.000+ poslušalcev odpravil z avtobusom. Tja je še šlo, po koncu koncerta pa običajen nočni vozni red, 1 avtobus na uro, na postaji pa na stotine ljudi, ki ne vejo kaj bi.
2. Za Magnifocov koncert v Guncljah naj bi bil organiziran poseben avtobusni prevoz. Ker pametnjakoviči ne znajo izračunati, koliko avtobusov je potrebnih za 25.000 ljudi, avtobusi na Celovški 2 uri sploh niso pobirali ljudi. Ljudje so v paniki angažirali vse mogoče prevoze od taksijev do sorodnikov n cesto do konca zabili, tako da še tistih par avtobusov ni prišlo nikamor.

Razlika je v tem, da smo skupaj s stanovanji plačali tudi parkirišča. Za moje stanovanje piše 1,2 parkirnega mesta. Pa dejstvo je, da tudi če se plačuje, parkirišč ne bo nič več, kvečjemu manj, saj je v času županovanja Jankoviča v Štepanjskem naselju izpuhtelo več sto parkirišč oziroma prostora za legalno parkiranje. Zdaj pa kot lastnik stanovanja niti dovolilnice ne morem dobiti, ker imam stalno prebivališče drugje.