Naj učiteljica Gorenjske Barbara Ravnik: »Vsak otrok je zaklad, le pravo pot do njega moramo najti«

Dolgoletna učiteljica Osnovne šole Poldeta Stražišarja na Jesenicah, Barbara Ravnik je letos odšla v pokoj, vendar svojega pedagoškega poslanstva še zdaleč ni zaključila. 

V izboru Medija Gorenjskainfo je prejela izjemno visok delež glasov, priznanje pa jo je, kot pravi, povsem presenetilo. 

V pogovoru je spregovorila o svoji poklicni poti, otrocih, ki so jo zaznamovali, pomenu prilagojenega izobraževanja ter o tem, zakaj morajo učitelji včasih zbrati pogum in ravnati drugače. Kritična je tudi do upadanja ugleda učiteljskega poklica in odnosa nekaterih staršev do šole.

Priznanje, ki ga ni pričakovala

V izboru za naj učiteljico Gorenjske ste prejeli izjemno visok delež glasov. Vas je priznanje presenetilo ali ste skozi leta že dobivali podobne potrditve svojega dela?

»Potrditve sem skozi leta dobivala predvsem od otrok, sodelavcev, vodstva šole in staršev. Da bi prejela takšno nagrado, pa je bilo zame res veliko presenečenje. Še danes ne vem, kdo me je predlagal oziroma nominiral. Letos sem prejela tudi županovo plaketo, vendar me je to priznanje še posebej presenetilo, še bolj pa odstotek glasov.

Ob tem moram povedati, da se mi zdi glasovanje včasih nekoliko postranskega pomena. Prepričana sem, da sta bila tudi druga dva nominirana učitelja izjemna in da odstotki ne odražajo nujno dejanskih razlik med nami. Vseeno pa je lepo, ko za svoje delo dobiš potrditev tudi iz širšega okolja.«

Ko smo prišli na šolo, smo opazili, kako veseli so vas bili otroci. Nekateri so vas takoj objeli. Je prav takšen odnos tisto, zaradi česar ste se odločili za učiteljski poklic?

»Že zelo zgodaj sta me privlačili dve področji: delo z otroki in delo s starejšimi ljudmi. Najprej sem obiskovala zdravstveno šolo in če ne bi bila sprejeta na pedagoško fakulteto, bi se verjetno zaposlila v domu starejših občanov. Že kot deklica, pri dvanajstih ali trinajstih letih, sem na dvorišču zbirala mlajše otroke in zanje pripravljala igre.

Pomemben vpliv je imel tudi moj oče, ki se je ukvarjal z izobraževanjem odraslih. Večkrat mi je govoril, da se dober učitelj nikoli ne boji deliti svojega znanja. Tisti, ki je širok, ga predaja tudi drugim, tisti, ki je ozek, pa ga skriva.

Ta širina učitelja mi je bila vedno pomembna. Predvsem pa prepričanje, da moraš v vsakem otroku oziroma človeku videti zaklad. Vsak ti lahko nekaj da. Učenje je dvosmeren proces. Učitelj uči učence, vendar se tudi sam ogromno nauči od njih.«

Učitelji, ki so znali prepoznati nekaj več

Kdo vas je poleg očeta še spodbudil, da ste postali učiteljica?

»V svojem izobraževanju, od vrtca do fakultete, sem srečala nekaj učiteljev, ki so name naredili izjemen vtis. Ne toliko zaradi samega znanja, ampak zato, ker so me znali videti kot človeka. Spomnim se učiteljice v drugem razredu, ki je opazila mojo pripravljenost pomagati drugim.

Naredila sem nekaj stvari, ki so se meni zdele povsem samoumevne, ona pa mi je ob koncu leta izrekla pohvalo. Takrat sem spoznala, kako pomembno je, da učitelj pri otroku ne vidi samo tega, ali zna brati in računati, ampak prepozna tudi njegove druge sposobnosti, njegovo notranjo lučko.

Zelo pomembno izkušnjo sem doživela tudi na fakulteti. Matematike sem se izjemno bala in izpit sem dolgo odlašala. Ko sem končno prišla pred profesorico Terezijo Uran, je opazila mojo stisko. Najprej me je vprašala, kje delam. Takrat sem bila honorarno zaposlena v mali šoli.

Poleg uradnih izpitnih vprašanj mi je zastavila še vprašanje o delu v mali šoli, torej o področju, ki sem ga dobro poznala. S tem me je sprostila in potem sem lahko normalno odgovarjala tudi na druga vprašanja. Še danes sem ji hvaležna. Pokazala mi je, kako lahko učitelj z enim samim pravim pristopom človeku pomaga premagati strah.«

Vaša poklicna pot je bila precej razgibana. Kako ste od dela v vrtcu prišli do poučevanja otrok s posebnimi potrebami?

»Moja poklicna pot je bila res nekoliko nenavadna. Po izobrazbi sem učiteljica razrednega pouka, vendar si sprva nisem želela klasičnega poučevanja v osnovni šoli. Zdelo se mi je, da je tam preveč kalupov, jaz pa sem bila vedno nekoliko neukalupljen človek. Najprej sem delala v vrtcu, nato pa se je ponudila priložnost v razvojnem oddelku vrtca, kjer so iskali nekoga z zdravstveno in pedagoško izobrazbo. Tam sem se res našla.

Pozneje sem delala tudi v Logatcu, kjer sem sodelovala pri projektu prvega katoliškega vrtca. Zaradi družinskih okoliščin smo se nato preselili nazaj na Jesenice in dobila sem priložnost za delo v posebnem programu Osnovne šole Poldeta Stražišarja.

To je bila zame sanjska služba, čeprav je bilo delo zahtevno. Pomembno mi je bilo tudi, da tam ni bilo klasičnega ocenjevanja. To se mi je namreč vedno zdelo zelo zahtevno in včasih subjektivno. Učitelju se lahko zgodi, da otroku tudi nehote naredi krivico.

Pozneje sem veliko let delala v podaljšanem bivanju, najprej z mlajšimi učenci, nato tudi z najstniki. Na naši šoli je podaljšano bivanje organizirano tudi za starejše učence, zato moraš biti zelo ustvarjalen. Najstniku ne moreš ponuditi pobarvanke in pričakovati, da bo zadovoljen. Potrebuješ ideje, prilagodljivost in občutek za njegove interese.«

»Če imaš predsodke, na takšni šoli nimaš kaj delati«

Zakaj ste se odločili prav za delo z otroki s posebnimi potrebami?

»To je bilo v meni že zelo zgodaj. Kot mladinka sem prostovoljno delala z invalidi, imela pa sem tudi zelo dobro prijateljico, pesnico, ki je bila na invalidskem vozičku. Delo z ljudmi, ki potrebujejo drugačno podporo, mi je bilo nekako položeno v zibelko.

Zanimivo je, da sem v razvojnem vrtcu delala s sodelavko, ki je bila po izobrazbi specialna pedagoginja, vendar je ugotovila, da bi raje poučevala na redni osnovni šoli. Jaz pa sem bila učiteljica razrednega pouka in sem ugotovila, da me veliko bolj privlači specialna pedagogika. Večkrat sva se pošalili, da bi morali preprosto zamenjati diplomi. Na koncu sva obe našli svojo pot. Danes sem za to izjemno hvaležna. Mislim, da sem imela dar za takšno delo in veliko srečo, da sem ga lahko razvijala.«

V čem se delo z otroki s posebnimi potrebami najbolj razlikuje od poučevanja v redni osnovni šoli?

»Metode so seveda različne, vendar je bistvo enako. Učitelj lahko otroka dvigne ali pa ga zatre. To velja na vsaki šoli. Vedno moraš iskati otrokovo znanje, njegove sposobnosti in pozitivne lastnosti. Nikoli ne smeš izhajati samo iz tega, česa ne zmore.

Najpomembnejše pa je, da otroka sprejmeš takšnega, kot je. Če ga že na začetku vidiš kot nekoga, ki je drugačen in zato problematičen, boš težko vzpostavil odnos. Če pa drugačnost sprejmeš kot nekaj, kar te lahko obogati, je vse drugače. Naši učenci so pogosto zelo neposredni. Veliko ti dajo in ogromno te naučijo. Če imaš do njih predsodke ali ti gredo na živce, potem na takšni šoli nimaš kaj delati.«

Omenili ste, da se nekateri starši bojijo otroka vključiti v šolo s prilagojenim programom. Zakaj menite, da je tako?

»Mislim, da se ljudje premalo zavedajo, kako zelo različni smo si. Nekateri otroci pri učenju potrebujejo posebne metode, drugačne strategije in prilagojen tempo. Na šoli s prilagojenim programom lahko tak otrok doseže veliko več, kot bi v okolju, kjer način poučevanja ni prilagojen njegovim potrebam.

Žal mi je, ker nekateri učenci pridejo k nam prepozno. Pred tem so lahko že razvili različne obrambne mehanizme, saj se niso mogli dokazati med vrstniki. Zaradi občutka neuspeha se lahko pojavijo tudi vedenjske težave.

Spomnim se deklice, ki je prišla k nam v višjih razredih. Zaradi šolskih nalog je doživljala hude stiske, ker nikoli ni mogla dohajati vrstnikov. Ves čas je imela občutek, da ni v pravem okolju. Ko je prišla k nam, pa je dobesedno zacvetela. Kljub težavam z nogo se je vključila celo v plezalni krožek in premagala ovire, za katere si prej verjetno niti sama ni predstavljala, da jih lahko.

Naši otroci sodelujejo na specialni olimpijadi, na tekmovanjih iz računanja in drugih dejavnostih. Tekmovanja so prilagojena njihovim sposobnostim, vendar je občutek uspeha enako pomemben kot pri vseh drugih otrocih. Ko otrok dobi medaljo in lahko reče, da mu je uspelo, je to izjemna potrditev. Rada uporabim primerjavo z rožo. Če jo posadiš v neprimerno zemljo, ne bo uspevala. Če pa ji zagotoviš pravo okolje, bo zacvetela. Enako je z otroki.«

Šola ni samo učitelj in učenec

Pri svojem delu večkrat poudarjate pomen sodelavcev. Kako pomembno je okolje, v katerem učitelj dela?

»Izjemno pomembno. Približno tri četrtine svoje delovne dobe sem preživela na Osnovni šoli Poldeta Stražišarja in vedno sem imela podporo vodstva in sodelavcev. V svoji karieri sem sodelovala s šestimi ravnatelji in vsi so bili odprti tudi za moje nekoliko drugačne, inovativne pristope.

Posebej pa sem hvaležna sedanji ravnateljici, s katero sem sodelovala najdlje. Znala me je podpreti, včasih pa tudi spodbuditi, da sem se lotila nečesa, česar sem se sama nekoliko bala. Dolgo sem bila prepričana, da znam delati predvsem z mlajšimi otroki. Ona pa mi je pomagala premagati to prepričanje in danes lahko rečem, da sem enako rada delala tudi z najstniki.

Pomembno je tudi sodelovanje med učitelji. Sama sem zelo rada delala v paru. Eden dobi idejo, drugi jo nadgradi, včasih pa te sodelavec opozori, da nekaj ni delovalo tako, kot si pričakoval.«

Opozorili ste tudi, da imajo pri vzgoji otrok pomembno vlogo zaposleni, ki niso učitelji.

»To se mi zdi izjemno pomembno poudariti. Na naši šoli imajo veliko vzgojno vlogo tudi kuharica, hišnik, čistilke, tajnica in drugi zaposleni. Naša šola ni velika, danes imamo približno sto učencev, nekoč pa jih je bilo okoli štirideset.

Kuharica, s katero sem sodelovala trideset let, je otroke učila spoštljivega odnosa do hrane. Da si vzameš toliko, kolikor lahko poješ, in da hrane ne mečeš stran. Hišnik jih je učil reda in vsakodnevnih navad, čistilka jih je lahko opozorila, naj si umijejo roke. To so majhne stvari, vendar so vzgojno izjemno pomembne.

Tudi knjižničar ima posebno vlogo. Otroka lahko prepozna kot posameznika, mu ponudi pravo knjigo in ga navduši za področje, ki ga zanima. Včasih pa mu ponudi tudi nekaj novega, s čimer razširi njegova obzorja. Šola je celota. Vsi zaposleni prispevajo k temu, kakšen človek bo otrok postal.«

Upokojitev ne pomeni konca poučevanja

Letos ste se upokojili, vendar še vedno obiskujete šole in izvajate delavnice. Kaj vas žene naprej?

»Zelo rada imam svoje delo in upokojitev zame ne pomeni, da moram prenehati poučevati. S prijateljico Ksenijo Šest sva že pred približno tridesetimi leti ustanovili društvo, ki danes deluje pod imenom Barvni krog. V njegovem okviru izvajava ustvarjalne in socialne delavnice po osnovnih šolah.

Gre za tri- do štiriurne programe, ki jih šole vključujejo v dneve dejavnosti. Otroci skozi petje, slikanje, ročne spretnosti, kamišibaj, zgodbe in socialne igre pridobivajo znanje na drugačen način. Ko se po nekaj letih vrnem v isti razred, se otroci še vedno spomnijo dejavnosti, ki smo jih izvajali v prvem razredu. To je zame najlepša potrditev.

Delavnice so bile tudi priložnost, da sem otrokom na rednih osnovnih šolah predstavljala našo šolo in otroke s posebnimi potrebami. Imam dve lutki, Poldka in Poldko, s katerima sem pripovedovala, od kod prihajam in s kakšnimi otroki delam. Tako so učenci spoznavali drugačnost in jo lažje sprejemali.

Zdaj s prijateljico delava skupaj tudi pri izvedbi delavnic. To mi je zelo všeč, saj se lahko medsebojno dopolnjujeva in sproti izboljšujeva program. Upokojitve nič ne obžalujem. Imam novo energijo, predvsem pa več časa za tisti del pedagoškega dela, ki me najbolj veseli.«

»Učitelj se ne sme bati biti nekoliko drugačen«

Po vseh desetletjih izkušenj – kaj bi svetovali današnjim učiteljem? Kaj bi bilo treba v šolstvu spremeniti?

»Sistemske spremembe težko ocenjujem, lahko pa povem, kaj se je meni zdelo pomembno skozi vso kariero. Učitelj naj sledi svojemu srcu in naj otroka vidi kot osebo, ne samo kot enega izmed učencev v razredu. Predvsem pa naj se ne boji. Če ve, da je nekaj pedagoško pravilno, da je ravnal dobronamerno in v otrokovo korist, se ne sme bati niti staršev niti sistema.

Za dobrega učitelja je potreben tudi pogum. Ko se spominjam učiteljev, ki so name naredili največji vtis, ugotavljam, da so si upali biti nekoliko drugačni.

Pomembno se mi zdi tudi, da učitelj zna povezovati znanje. Danes veliko govorimo o tehnološkem napredku, hkrati pa opažamo težave pri branju. Brez dobrega bralnega razumevanja otrok težko rešuje tudi matematične besedilne naloge. Znanje slovenščine je zato pomembno tudi pri matematiki in drugih predmetih. Učitelj mora znati otrokom približati knjige, jih navdušiti za branje in jim pokazati, da je znanje povezano.«

Omenili ste tudi razvrednotenje učiteljskega poklica. Kaj vas pri tem najbolj moti?

»Žal mi je, da se je ugled učitelja v družbi tako zmanjšal. Spomnim se, kako so starejše generacije govorile o svojih učiteljih. Ti morda niso imeli toliko seminarjev, delovnih zvezkov in drugih pripomočkov, vendar so otrokom dali temeljno znanje in pomembne življenjske vrednote. Naučili so jih brati, pisati, spoštovati druge ljudi in imeti odnos do skupnosti.

Danes se včasih premalo zavedamo, kako močno učitelj vpliva na otroka. Otrok z učiteljem preživi velik del dneva. Opazuje ga, posluša in prevzema njegove vrednote, tudi takrat, ko mu jih učitelj ne predaja neposredno. Če učitelj ves čas kaže nezadovoljstvo, govori, da za svojo plačo ne bo naredil nič več, kot je nujno, ali daje slab zgled, otroci to zaznajo. Učitelj je vzornik, pa če se tega zaveda ali ne.«

Staršem: Zaupajte učiteljem

Kaj pa bi svetovali staršem, ki danes pogosto zelo kritično spremljajo delo učiteljev?

»Predvsem to, naj v učitelju vidijo človeka, ki želi njihovemu otroku dobro. Seveda se lahko zgodi, da se s kakšno odločitvijo ne strinjajo. Tudi učitelji delamo napake. Toda zelo pomembno je, kako se starši o učiteljih pogovarjajo pred otroki.

Če otrok doma ves čas posluša, kako slab je njegov učitelj, kako ničesar ne zna ali kako ga starši ne spoštujejo, bo to vplivalo tudi na njegov odnos do šole. Staršem bi svetovala, naj se o nesoglasjih z učiteljem pogovorijo neposredno in na štiri oči.

Zaupajte učitelju. Če se z nečim ne strinjate, stopite do njega in mu to povejte. Tudi učitelj je samo človek in bo znal sprejeti kritiko, morda ne takoj, zagotovo pa lahko iskren pogovor veliko reši.

Pomembno je razumeti tudi to, da se učiteljevo delo ne konča, ko zapre vrata učilnice. Učitelj tudi popoldne razmišlja o otrocih, o njihovih težavah, o tem, kako bo pripravil naslednji dan in kako bo komu pomagal. S seboj nosi zgodbe otrok, sodelavcev in staršev. Zato sta medsebojno zaupanje in iskrena komunikacija tako zelo pomembna.«